Koralde

Recenzija Bukla

Zdolgočasenost, predvsem pa osamljenost tako zelo najedata protagonista tega romana, da se zdi, da ga skoraj razveseli, ko se začne ukvarjati s skrivnostnim ptičjim petjem, ki mu dan in noč para živce. Šele čez čas, po raziskovanju, ki bi mu ga zavidali pravi detektivi, s pomočjo prijatelja ugotovi, da pred blokom na drevesu ždi skovik, ki mu mnogi narodi pripisujejo vlogo »sla smrti«. In ko se zdi, da je vse v junakovem življenju res umrlo, predvsem (že zdavnaj) on sam, se pojavi ona, Anda, hči junakovega prijatelja. Ta bralca povabi v svoj čustveni svet, v katerem je na prav poseben način povezana z glavnim, skrivnostnim junakom. In tako se koralde te zgodbe, skrbno prebrane in obogatene s pisateljevim prepoznavnim slogom, okrašene z bogatim odmerkom ironije, pa tudi rezkega humorja, počasi nanizajo v zaokroženo (smiselno) celoto. In konec ponuja nov (obetajoč?) začetek …

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 112-113

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.