Kronika ptiča navijalca

Recenzija Bukla

Vse se je začelo s tem, da je Toru Okada pustil nezanimivo službo, kar mu je svetovala tudi njegova žena Kumiko, in začel postopati doma ter razmišljati, kaj bi res rad počel v življenju. Njegovi dnevi so potekali monotono, vstajanje, branje, kuhanje, nakupovanje, pričakovanje popoldanske (kdaj pa tudi večerne) vrnitve žene iz službe, dokler ga nekega dne ni zmotil malce bizaren telefonski klic ženske, ki je od njega želela samo deset minut, v katerih bi se lahko dobro ujela. »Ujela?« je presenečen Toru Okada. A to je šele uvod v zaporedje nenavadnih in tu in tam tudi nesrečnih dogodkov, ki se začnejo vrteti v vse intenzivnejšem tempu, ko Okadi (in njegovi ženi) izgine mačka. Iskanje le-te ga privede do rahlo prismuknjene deklice v soseščini, ki je, poleg telefonskih klicev, znak za še bolj nenavadno nadaljevanje njegovega življenja. Do njega pride, ko Okadi nekega dne izgine še žena Kumiko, iskanje nje (in mačke) pa ga pelje zelo nepričakovanim ljudem in pripetljajem naproti. Od sester, ki so zmožne napovedovati prihodnost, prek vojnega veterana, ki je bil navzoč pri (dobesednem) mesarjenju v drugi svetovni vojni, do temne strani Kumikinega brata Nobura Wataya, in vse do vodnjaka, v katerem skuša Okada priti bliže sebi, nas Haruki Murakami v svojem romanu iz leta 1995, ob Kafki na obali, Norveškem gozdu in 1Q84 najbrž najbolj znanem njegovem delu, vodi v svoje prepoznavno vesolje, v katerem se tudi tokrat mešajo vzporedne resničnosti in različne stopnje zavesti. Kroniko ptiča navijalca je neposredno iz japonščine prevedel Iztok Ilc, pri čemer velja poudariti, da za razliko od angleščine, v kateri je prevod bistveno okrnjen, v slovenščino dobivamo integralno besedilo. Obvezno branje za vse, ki jih priteguje ta najbolj znani sodobni japonski avtor, in primeren roman za vse, ki si želijo vstopiti v Murakamijev pripovedni svet.

Samo Rugelj, Bukla

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.