Led

Recenzija Bukla

Sorokin se je slovenskim bralcem že predstavil s prevedenimi novelami in kratkimi zgodbami. Značilna poteza njegove pisave je stiliziranje in parodiranje kanoniziranih jezikovnih predstav: najprej ustvari prepričljivo podobo, ki jo literarni lik (posledično pa bralec) začne sprejemati kot resničnost; a v istem trenutku jezik postane nasilen in začne ubesedovati svet, ki mu vladajo kaotične sile in nerazumljivi človeški nagoni.
Roman Led naj bi bil odgovor na razočaranje nad človeško civilizacijo nasploh. V dogajanje vstopimo in medias res brez odvečne predzgodbe, ki bi vnaprej motivirala dejanje oseb. A kaj kmalu lahko izluščimo njihov natančno določen smoter, ki razkrije celoten koncept: z udarci ledenega kladiva v sredino prsi prebuditi srce in iztisniti iz njega prvinski glas, ki bo prinesel očiščenje. Prebujenim (modrookim in svetlolasim) izbrancem je potem dano vse: nega in oskrba v krogu tistih, ki jih druži prebujeno srce. Moč tega bratstva prepreda vse družbene sloje in njihov cilj je jasen – odkriti sorodne po srcu, prebuditi v njih spečo besedo in se v joku srca očistiti jezika laži. Sorokin s tem romanom nakazuje smernice t. i. postpostmodernemu obdobju v kulturi, ko je mogoče iskati nove smisle le onkraj jezika \"mesenih strojev\", ki ne zmorejo govoriti v jeziku srca.

Eva Vrbnjak

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.