Lišček

Recenzija Bukla

Najnovejši roman Donne Tartt (izvorno objavljen konec leta 2013) povsem skladno dopolnjuje sliko avtoričinega romanesknega opusa. V prvencu Skrivna zgodovina se srečamo z visoko izobraženo mlajšo populacijo in zločinom, v Malem prijatelju (The Little Friend), še neprevedenem v slovenščino, pa s tragično družinsko zgodbo in odraščanjem mlade junakinje. Lišček v določeni meri ponuja vse navedene elemente, tokrat zapakirane v zgleden primer bildungsromana. Theodorju Deckerju v terorističnem napadu v newyorški galeriji umre mama. V paniki pograbi slikarsko mojstrovino, Fabritiusovega Liščka, ena od žrtev, Welty, pa mu v zadnjih trenutkih zaupa svoj prstan in naroči, naj ga odnese k njegovemu poslovnemu partnerju. In prav ti trije dogodki nepovratno spremenijo Theovo življenje, obenem pa se izkažejo za samo gonilo zgodbe romana. Theo mora preprosto prehitro odrasti (na začetku romana je star 13 let), najti mora svoje mesto v svetu, med drugimi ljudmi, po zaslugi Weltyja spozna starinarja Hobieja in se izdatno navduši nad starinami, tam bolje spozna tudi Pippo (ki jo je med napadom videl v galeriji), s tem pa tudi ljubezensko življenje. Zaradi nove situacije se prav tako ponovno poveže s šolskim prijateljem Andyjem ter sprva preživlja nekaj časa pri njegovi družini. No, pa še z ukradeno umetnino bo treba nekaj storiti. Toda Lišček v veliki meri temelji na nepričakovanih pripetljajih in zgodbenih obratih, zaradi česar bi bilo namenjati preveč besed sami zgodbi nepošteno.
Zdi se, da avtorica (skladno s potekom Theove zgodbe) izrisuje predvsem dva svetova, ki pa med seboj nista nujno ločena: po eni strani imamo opraviti z bralcu komaj predstavljivim newyorškim višjim razredom, po drugi pa se potikamo po mestnem družbenem robu, ki je bržkone prav tako skrit pred našimi očmi. V kakšno osebo se ima razviti Theo, zaznamovan z izgubo matere in spoznavanjem različnih družbenih okolij? Kako se bo ne nazadnje razvil pod pritis kom nepopustljive paranoje, tako značilne za svet po 11. septembru? Lišček tako z vsakim poglavjem postane še nekoliko bolj tragična knjiga morda še kar tipičnega milenijca, ki mu smisel življenja v družbi (ali kar življenja obče) polzi med prsti, čeprav naš junak ni kak »avtist« (v političnem smislu), še posebno pa ne razvajenec. Morda je prav njegova dojemljivost v kombinaciji z nihilističnim weltanschauungom tista, ki nanj vpliva najbolj odločujoče.
Lišček je privlačno in tu in tam dlakocepsko spisana knjiga, ki se je že zaradi proustovskega zamaha drži vonj po literarni klasiki. In kolikor morda utegne njena »meščanskost« (pogojena s koloritom dogajalnega prostora in linearno pripovedjo) koga zmotiti, se po drugi strani srečujemo z leksikonom specifičnih družbenih okolij, razvoja življenjskih filozofij, tu pa tam celo antikvitet in umetnostne zgodovine … No, še bolj kot to pa nas bo bržkone posrkal vase romaneskni svet, ki je izpisan ravno prav natančno in prepričljivo, ne nazadnje pa tudi dovolj na dolgo, da smo mu pripravljeni posvetiti dovolj časa za skoraj 900 strani besedila.

Aljaž Krivec, Bukla 141

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.