Ljubezen do bližnjega

Recenzija Bukla

Ne samo mi, tudi naši južni sosedi poznajo Pascala Brucknerja predvsem kot esejista, ki je pri nas pritegnil pozornost s svojo Nenehno vzhičenostjo, na Hrvaškem pa z Bedo blagostanja. A vendar je Bruckner dejansko bolj znan kot romanopisec, ki je že s svojim drugim romanom Žolčni medeni tedni (1981) tako navdihnil Polanskega, da je po njem posnel film Bitter Moon. Ljubezen do bližnjega servira slasten literarni zalogaj »novega filozofa«, v katerem skozi prefinjeno in inteligentno avtoanalizo smisla svojega bivanja spremljamo mladega, a že visoko letečega uradnika na francoskem zunanjem ministrstvu. Ta ima kariero, družino s tremi otroki, druščino prijateljev in zagotovljeno prijetno staranje, kljub temu ali pa ravno zato pa ga vse to pripelje do tega, da si omisli nenavaden popoldanski hobi: postane žigolo, ki deluje v svojem skrivnem apartmaju. Seveda pa je, kot se spodobi za tradicijo francoske erotične literature, vse to šele začetek.

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.