Marijin testament

O knjigi

Marija, ki sinovega imena noče izreči, obuja spomine na svoje življenje, k temu pa jo spodbujata njegova učenca, ki jo v brezimnem daljnem zatočišču redno obiskujeta (in tudi skrbita zanjo), ker zbirata material za pisanje evangelijev. Njunih obiskov ni vesela, vendar se zaveda, da ne more drugače, skeptična pa je tudi do vsega, kar ji obiskovalca skušata položiti na jezik. Njena zgodba je zato neolepšana in zavezana resnici – čudeži, ki jim je bila priča, sploh niso čudeži – , ker je posredovanje resnice edino, kar jo v zadnjih dneh življenja še zanima. Po sinovi strašni smrti na križu, ki je ni dočakala, ker je, kot pove, zbežala, saj se je bala za svoje življenje, izreče ključno in najbolj sporno vprašanje: Ali je bilo vredno? Izreče ga seveda kot mati, ki se nostalgično spominja sinovih najzgodnejših dni in si želi samo, da bi se lahko vrnila v čas pred usodnimi dogodki, ki so jo za vselej zaznamovali.
Tóibínova Marija ni zadržana in plaha, ampak odločna, preudarna in iskrena ženska, njena zgodba pa je napisana v avtorjevem običajnem stvarnem slogu, ki ga obenem, kot v nekakšnem kontrapunktu, preplete z liričnim. Po obsegu bi bila lahko daljša novela ali kratek roman, kot ga je opredelila žirija Bookerjeve nagrade, ko ga je leta 2013 uvrstila v ožji izbor nominiranih del, loteva pa se občutljive tematike, saj daje glas enemu najbolj slovitih in čaščenih ženskih likov iz človeške zgodovine, o katerem pa je le malo znanega. Avtor, ki v romanih tudi sicer največkrat upodablja ženske, je tokrat torej namesto posamične, vsakdanje »junakinje« (kot v Brooklynu ali Nori Webster) izbral ikono in dialog z univerzalnim ženskim likom.