Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Najljubša igra

Leonard Cohen
Najljubša igra
21,00 €

Ta knjiga pri nas ni v prodaji!


Naša spletna stran je namreč tudi informativne narave, podobno kot revija Bukla. Za več informacij o knjigi se obrnite direktno na založbo, ki je knjigo izdala (navedena na levi).

Povej naprej

Založba Modrijan
Zbirka Bralec
Leto izdaje 2008
ISBN 978-961-241-271-5
Prevod Matej Krajnc

Tehnične lastnosti
mehka vezava
20 x 13,5 cm
240 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
kanadsko leposlovje

Založnik o knjigi

Poznavalcu glasbe in poezije Leonarda Cohena v romanu Najljubša igra (The Favorite Game, 1963) ne bo težko prepoznati verzov iz pesniške zbirke The Spice Box of Earth (»Škatla z začimbami Zemlje«, 1961), ki jih je položil pod pero Lawrencea Breavmana. Z Breavmanom, glavnim protagonistom romana, pa si Cohen poleg pesmi deli še marsikaj: judovsko poreklo, očetovo smrt, nevrotično mater, Westmount, Montreal in reko St. Lawrence, deško in pozneje moško prijateljstvo, prve ljubezni, ženske …
Ta fragmentarni, lirični roman privlači bralce tudi več kot štiri desetletja pozneje (leta 2003 je kanadski režiser Bernar Hébert posnel istoimenski film). Kakor Cohenova glasba, ki je že davno zabrisala ločnico med generacijami svojih častilcev.

Čeprav Leonard Cohen (1934, Westmount, Quebec) v svetu slovi predvsem kot pevec in je gotovo ena najuglednejših osebnosti popularne glasbe druge polovice dvajsetega stoletja, je njegov literarni opus tako svojstven in izrazit, da ga kanadska književnost neobotavljivo šteje med svoje najpomembnejše predstavnike. Izdal je deset pesniških zbirk, prvo, Let Us Compare Mythologies (»Primerjajmo mitologije«), je objavil že leta 1956, pri dobrih dvajsetih. Oba svoja romana je izdal v šestdesetih: poleg Najljubše igre je napisal še Lepe zgubljence (1966; sl. prev. 1996), po mnenju strokovnjakov vrhunec v kanonu svetovnega in kanadskega postmodernizma. Kot glasbenik in pesnik ustvarja še po sedemdesetem letu: leta 2006 je po trinajstih letih premora objavil pesniško zbirko, sredi leta 2008 pa se je odpravil na prvo svetovno glasbeno turnejo po petnajstih letih.

Recenzija Bukla

Po Lepih zgubljencih, ki jih je odlično prevedel Jure Potokar in v Kanadi veljajo za literarno klasiko, sedaj v slovenščini dobivamo tudi Najljubšo igro. Knjiga se začne s pesmijo: »Meglica ne pusti nikdar / na temnih gričih brazgotin, / moje telo pa jih nikdar / na tebi ne pusti.« A že prvi stavek romana spregovori prav o brazgotinah, »ki jih otroci kažejo kot medalje, zaljubljenci pa jih uporabljajo kot skrivnosti, ki jih je treba odkriti«. Roman je zbirka okruškov, uokvirjenih brazgotinastih spominov, ki jih je glavni junak romana Breavman »zbiral« vse od svojega otroštva do zgodnjih dvajsetih. Gube na maminem obrazu, pogin udomačene podgane, padec prijateljice Berthe iz drevesa, smrt očeta po dolgotrajni bolezni ... Uvodna pesem se tako zdi kot molitev, zaklinjanje, ki pa vedno znova spodleti, saj »brazgotina nastane, ko svet postane meso«.
Liričen roman odlikuje izčiščen, melodičen jezik. V slovenščino ga je prelil Matej Krajnc, ki je že prevedel izbor Cohenove poezije Stolp pesmi. Najljubša igra je večinoma napisana v tretji osebi, kot pripoved neprizadetega opazovalca, občasno pa prehaja v neposredni (na)govor. Časovni obod romana je izpoved Lawrencea Breavmana, ki v vrtinčastem, nelinearnem pripovednem toku ljubici Shell opisuje vse predhodne ljubezni. Njegovo hlepenje po ženskah se sicer napaja v erotični želji, a je predvsem obredno čaščenje Lepote, ki naj prekrije oz. ublaži brazgotine. A kljub številnim tesnim objemom ostaja sam, tujec, ki ne more postati »del spečih, tistih, ki hodijo v službo, del stavb in poslovne četrti«. Je večni nespečnež, ki najraje pohajkuje po praznih ulicah, se med hitro vožnjo pogovarja s prijateljem Krantzem ali pa si sedeč na klopci v parku pričara izginule podobe varušk in otrok.
Najbrž ni naključje, da je Cohen Najljubšo igro, ki vsebuje tudi avtobiografske prvine, posvetil svoji mami. Tudi njegov romaneskni junak Lawrence mora, da bi se lahko osvobodil, razplesti čustveni vozel s posesivno materjo, ki se ga kot edinca krčevito oklepa. To ni lahko, saj nenehno seje občutke krivde in slednjič konča v zeleni sobi psihiatrične bolnišnice.
Najljubša igra – nekateri jo primerjajo s Salingerjevo Igro v rži in Camusevim Tujcem –
pa ni le zgodba o mladostnih stiskah, ampak tudi vpogled v umetnost oz. poezijo samo. Breavman trdno identiteto in resnično svobodo najde le v poeziji, ki jo piše, obračajoč hrbet spečim ljubicam, katerih lepoto slavi.
Cohenovo delo nasploh velja za melanholično, celo pesimistično. A pri njem temina pogosto odpira pot upanju – »V vseh stvareh je razpoka, skoznjo vanje pride svetloba.« Tudi roman se konča z belim prizorom otrok pri njihovi najljubši igri – puščanju odtisov v nedotaknjenem snegu.

Maša Ogrizek

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...