Nekaj divjih rož
Alexandre Bergamini
| Leto izdaje | 2017 |
| ISBN | 978-961-287-006-5 |
| Naslov izvirnika | Quelques roses sauvages |
| Leto izdaje izvirnika | 2015 |
mehka vezava
20 x 13 cm
170 g
128 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > zgodovinski roman
leposlovje > leposlovni roman
francosko leposlovje
Založnik o knjigi
Knjiga Nekaj divjih rož je pripoved o iskanju in sestavljanju drobcev polpretekle zgodovine. Spodbudila jo je dokumentarna fotografija dveh preživelih iz koncentracijskega taborišča, ki je Bergaminiju prišla v roke med obiskom v Berlinu. Dva mladeniča, pravkar rešena iz taborišča – vsak še nosi pol taboriščne uniforme – stojita sredi razrušenega mesta. Pisatelja presune nasmeh preživelih sredi uničenja in prešine ga, da sta videti kot par. Z njima se nenadoma čuti čudno povezanega in odloči se, da bo raziskal njuno zgodbo. Tako začne brskati po muzejih in arhivih in si ju poskuša osvetliti z dokumentarnim in spominskim gradivom, od holokavsta nad judi do preganjanja homoseksualcev v tretjem rajhu. Napaberkuje nekaj raztresenih fragmentov, a na vprašanja, ki se mu zastavljajo, najde le malo odgovorov, zato poskusi z njima navezati stik. Da bi osvetlil in dojel plati zgodovine, ki se mu izmikajo, se sestane tudi s hčerko poveljnika taborišča Westerbork, kjer sta bila internirana.
Osebne izkušnje ljudi, ki so holokavst doživeli na lastni koži, neuspehi in frustracije pri rekonstruiranju zgodovinskih dogodkov, nezanesljivost in nezadovoljivost dokumentarnih sledov ter ugašanje živega spomina – vse to je sestavni del Bergaminijeve pripovedi in refleksije. Ob tem pa načenja tudi zapleteno problematiko odnosa danes živečih – preživelih na vseh straneh, še bolj pa naslednjih generacij – do te zgodovine in do pečata, ki ga je pustila na sedanjem času.
Delo je izšlo s podporo Programov pomoči pri izdaji knjig, ki jih izvaja Francoski inštitut.
Recenzija Bukla
Francoski pisatelj, pesnik in potepuh Alexandre Bergamini (1968) ima v slovenščino že preveden angažirani potopis Gola Indija, s katerim nas je popeljal stran od tamkajšnjih turističnih znamenitosti in neposredno v trebuh Indije. Nekaj podobnega stori tudi v mojstrsko izpisanem delu Nekaj divjih rož iz leta 2016, ko ga v Berlinu med obiskom muzeja pritegne fotografija, na kateri sta posneta dva tovariša, preživelca iz taborišča Sachsenhausen. En od njiju je nizozemski jud A. B., drugi pa njegov prijatelj T. Mast. Bergamini v njuni medsebojni postavitvi in sozarotništvu vidi več kot tovarištvo, morda homoseksualca in par, zato ga ta fotografija požene v raziskovanje zgodovinskih arhivov, obisk koncentracijskih taborišč in poskus navezave stika z moškima, saj želi priti do resnice s fotografije. S svojim neumornim raziskovanjem pa Bergamini pred nami zariše sodobno refleksijo holokavsta, pri čemer ugotavlja, kako se je ta denimo odrazil na otrocih in drugih sorodnikih nacistov (Göbbelsova vnukinja, hči edinega sina, ki ga Magda Göbbels ni ubila, se je recimo spreobrnila v judaizem, nečak in nečakinja Hermanna Göringa sta se sterilizirala, da ne bi bilo več nobenega Göringa), kako se koncentracijska taborišča spreminjajo v spektakelske turistične destinacije, in kako se arhivski dokumenti počasi sesip ljejo v prah, s čimer se izgublja spomin na ta strahotna zgodovinska dogajanja. Občutljivo izpisana moralka.
Samo Rugelj, Bukla 134-135
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
