Nočni shod

Recenzija Bukla

Dževad Karahasan velja za mojstra sestavljanja prefinjenih zgodbenih mozaikov. V slovenščino sta bila do sedaj prevedena Dnevnik selitve, zbirka esejev o življenju v obleganem Sarajevu, in nenavadni, hibridni roman Vzhodni divan, zamišljen kot dialog z Goethejevo zbirko poezije v Hafisovem slogu Zahodno-vzhodni divan. V središču zanimanja romanopisca, esejista, dramatika in kritika, dobitnika lanske, 25. nagrade vilenica, je domača Bosna, emblem tako bližine kot razhoda med Vzhodom in Zahodom, območje kulturnozgodovinske raznolikosti, v katero je grobo zarezala vojna. S to izkušnjo sta zaznamovana tudi v okviru vileniških nagrajencev prevedena romana Nočni shod (2005) ter Sara in Serafina (1999). V prvem spremljamo zgodbo Simona Mihailovića, srbskega zdravnika, zaposlenega v Nemčiji, ki ga spomini na otroštvo priženejo v rojstno Fočo. V zgodnji jeseni 1991 se v kraju nesrečne preteklosti začnejo vrstiti okrutni umori, ki jih mnogi prebivalci razumejo kot znamenja bližajoče se nesreče. Naivni Simon znamenj ne zna razbrati, zato se zaplete v groteskni, nadrealistični scenarij, ki ga pripelje do kletnih vrat, za katerimi leži ključ do skrivnosti.

Ana Geršak

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.