Norveški gozd

Recenzija Bukla

Nemirni konec šestdesetih let v Tokiu. Študentski upori in podobne reči. Toru, tih in občutljiv študent, ki ga življenje kleše nekoliko prehitro in predvsem premočno, je pravo nasprotje vrenju na univerzi. Globoko razmišljujoč in senzibilen fant, s katerim potujemo po zapleteni pokrajini njegove duše. Samomor prijatelja ga na pragu odraslosti usodno zaznamuje in za zmeraj poveže z Naoko, prijateljevim dekletom. Otroška navezanost preraste v nekaj drugega, njemu se zdi, da je to čista ljubezen, meni se zdi, da ni. Nesrečno čudaško dekle se mu izmika, se izgublja in čisto resno zboli na duši, kar ga povsem paralizira. Njun odnos je, milo rečeno, nenavaden, celo nekako patološki. Verjetno gre za neznosen občutek obveze, morda je zbolel tudi sam. In tako blodi skozi študentske dni in si dopoveduje, da bo kmalu vse v redu, da je smrt pač del življenja, na istem bregu in ne kje nasproti. Smrt namreč ne zasleduje le njega, marveč tudi njemu drage ljudi – Midori na primer, še eno zblojeno dekle, ki mu ga življenje prinese naproti. Dobesedno padeta drug v drugega. Hočeta se, pa se ne moreta ujeti. Če ne bi bilo Naoko, spominov, iluzij ... Toliko čejev, da se ne da povedati. In potem umre še Naoko. Prosta pot do Midori in končno happy end? Niti ne, Murakami ima s konci zmeraj posebne načrte.

Mario Galunič

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.