Objemi norosti

Recenzija Bukla

»Lahko se le spominjam, kako mi je bilo lepo. Česar tedaj seveda nisem vedel. Mogoče bi sam tedaj lahko obrnil tok dogodkov. In se D., ki je za mano lezel na seno, kasneje ne bi zmešalo. In se marsikomu ob meni ne bi zmešalo. In se morda meni ne bi zmešalo. Vroče je. Zatohlo v knjižnici. Moral bi na zrak. Pozabiti na silo, ki me vleče v mojo sobo. Pozabiti na zgodbe brez rešitve. Brez konca. Prekinjene. Kot je prekinjeno življenje. Teče. In potem ne teče več.« Brane Mozetič je svoje delo označil za slogovno in vsebinsko zbito. Golo, pomislim, ko berem njegov opis. Olupil je življenje, srečanja, kratke miselne in čustvene premise. Slekel je navlako in se gol postavil pred golo življenje. Piše o prevajalcu, ki išče družbo mladih gejev. Gre za mimobežna srečanja, prostitute ali bolšji sejem. Grozljiv sejem ljudi, kjer tudi begunce prodajajo gejem. Kljub temu da srečuje čustveno, duševno in telesno ranjene moške, ne psihologizira. Ne razlaga, se ne potaplja v globine. Golo popiše, kar se dogaja. In vendar pusti na koncu potovanja s prevajalskega srečanja skupine, »ki se bo na trdih sedežih počasi vračala v svoj vsakdan, v svoj svet, če ta sploh še obstaja«, močan občutek čustvene praznine.

Jedrt Jež Furlan, Bukla 120-121

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.