Otočje drugačnega življenja

Recenzija Bukla

Rusko-francoski pisatelj Andreï Makine (1957) se je mednarodno prebil s precizno izpisanimi leposlovnimi biografskimi otroškimi spomini v Francoskem testamentu, ki so bili nekajkrat pri nas tudi v programu za maturitetno branje. Od takrat je bilo v slovenščino prevedenih še kar nekaj njegovih del, od romanov do kratkih zgodb, nazadnje Knjiga kratkih večnih ljubezni, ki je v zbirki Ginko izšla lani. Otočje drugačnega življenja je njegov zad­nji roman iz leta 2016, v njem pa Makine skozi strukturo zgodbe v zgodbi tematizira povojni ruski čas. Pripovedovalec namreč po svojem prihodu v Tugur, svet tajge na ruskem daljnem vzhodu, v gozdu naleti na Pavla Garceva, ki mu pove svojo zgodbo, ko je bil v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja na vojaških vajah, s katerimi se Rusija pripravlja (tudi) na morebitno tretjo svetovno vojno, iz bližnjega taborišča v Sibiriji pa je takrat pobegnil oboroženi kaznjenec. Čeprav opremljeni z malo informacijami, se je enota, v kateri je bil Garcev, odpravila za njim, vendar pa se je ubežnik v tajgi pokazal za spretnejšega, kot so si predstavljali, kar je vodilo v nove prigode. Roman o življenju v skoraj pozabljenih krajih na koncu sveta v polpretekli ruski zgodovini.

Samo Rugelj, Bukla 153

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.