Pesem ceste

Recenzija Bukla

V zbirki Kaif smo zadnja leta dobili nekatera ključna, bodisi prezrta, pozabljena ali pa tudi sodobna dela afriške in arabske književnosti. Sem spadata tudi Kairska trilogija Naguiba Mahfouza in velika egipčanska uspešnica zadnjih let, Jakubianova hiša. Pesem ceste je poravnava skoraj osemdeset let starega dolga do indijske književnosti. Po obliki je sicer roman, vendar pa nima klasične romaneskne zgradbe, saj teče podobno, kakor je teklo življenje na bengalskem podeželju v času pozne britanske vladavine. Delo skozi oči glavnih junakov Opuja in Durge popisuje trd boj za preživetje revne brahmanske družine, hkrati pa se za tem realizmom poetični opisi narave spletajo z mitologijo in odmevom klasičnih indijskih besedil. Po romanu je leta 1955 nastal tudi istoimenski film, ki ga štejejo za enega vrhuncev indijske kinematografije. V Cannesu je leto kasneje prejel posebno priznanje, kar je režiserju Satyajitu Rayu odprlo pot k nadaljnjemu ustvarjanju. Ray je že naslednje leto posnel nadaljevanje z naslovom Nepremagljivi (Aparajito, 1957), v katerem se Apu odpravi v Kalkuto na študij, njegova mati pa se mora soočiti s samotnim življenjem, dve leti kasneje je sledil še Apur Sansar, v katerem je Apu brezposelni študent, ki se želi preživljati kot pisatelj. Filmska trilogija o Apuju spada morda med najbolj znano indijsko filmsko klasiko.

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.