Pleteni naslonjači

Recenzija Bukla

Tatarka (1913– 1989) je eden ključnih slovaških literatov dvajsetega stoletja, ki je ob praški pomladi koncu šestdesetih let postal eden vodilnih oporečnikov in bil zaradi tega tudi preganjan ter skoraj izbrisan iz češkoslovaškega kulturnega življenja. Zanimanje za njegovo delo se je na Slovaškem v zadnjih letih ponovno obudilo in tako dobivamo tudi njegov prvi prevod v slovenščino. Gre za prvoosebno pisano in polavtobiografsko delo iz leta 1963 (nazadnje je v šesti izdaji izšlo 2009). Med kritiki je doseglo največje soglasje glede kakovosti, trajne aktualnosti in bralske privlačnosti, s katerimi nas avtor, osnova za to so mu bili njegovi pariški zapiski iz leta 1938, popelje v Pariz, kamor se je odpravil zaradi študija. Na ozadju predvojne negotovosti in zaskrbljenosti se pred nami kot osrednja izrisuje zgodba med slovaškim študentom Bartolomejem in francosko študentko Daniele, pri čemer je središče zgodbe nekakšen penzion za mlade, kjer mednarodna zasedba stanovalcev skrbi za raznotere pogovore, ki navdihujejo z novimi spoznanji. Dovršeni splet ljubezni in osamljenosti v predvojnem Parizu.

Samo Rugelj, Bukla 107-108

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.