Plitvine strahu

Recenzija Bukla

Naslovna sintagma leta 1992 napisanega romana je na prvi pogled nekoliko paradoksalna prispodoba za predel delte argentinske reke Paraná, ki je ime dobila zaradi nevarne plitvine, v kateri pogosto nasedajo ladje, včasih pa tudi kiti. Opisano okolje je pisateljici Vlady Kociancich (rodila se je leta 1941 v Buenos Airesu očetu Slovencu in danes sodi med največja imena latinskoameriške literature) služilo za izhodišče zgodbe, veliko pa je pripomoglo tudi k ustvarjanju mističnega ozračja. Osrednji zaplet romana je sicer postavljen v argentinsko okolje, vendar pa nas uvodne sekvence popeljejo v italijanski Neapelj k članoma družbe      tekstopiscev Ghost Lyrics, Argentincu Byrnu in Indijcu Simki. Prvi je strastni pripovedovalec zgodb, s katerimi nas vodi skozi vso knjigo. Na časovno različnih ravneh se v romanu prepletajo tri osrednje zgodbe o iskanju identitete, o zapletenih odnosih in čustvih med moškim in žensko. Kociancicheva v svoji prepoznavni poetiki (ki nedvomno veliko dolguje opusu njenih prijateljev J. L. Borgesa in A. B. Casaresa) nenehno pluje med bregovi fikcije in resničnosti, z vključevanjem medbesedilnosti in postmodernistične citatnosti pa bralca zaprede v misterij zamolčanih in prikritih dogodkov.
Plitvine strahu so v Španiji prejele nagrado Sigfrido Radaelli za najboljši roman leta 1933 in mnogi delijo mnenje, da je to najlepši roman o ljubezni in razhajanju.

Eva Vrbnjak

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.