Pojdi, postavi stražarja

Recenzija Bukla

Če pisateljica v toku svoje kariere napiše samo en roman, ta pa postane neznanska uspešnica, takojšnja klasika (tudi s svojo filmsko priredbo), ob tem pa dobi še Pulitzerjevo nagrado – kar vse je zgodilo z delom Če ubiješ oponašalca iz leta 1960, ki ga je napisala Harper Lee (1926– 2016, v slovenščino je bil prvič preveden z naslovom Ne ubijaj slavca) – , potem novica o drugem romanu te avtorice seveda dvigne vsesplošno zanimanje, ki seže prek običajnih knjižnih krogov. To se je zgodilo z drugim romanom Harper Lee Pojdi, postavi stražarja. Ta je že na prvi dan svojega izida spomladi 2015 zabeležil nekaj prodajnih rekordov. Kmalu zatem se je seveda vsul pravi plaz primerjav z njenim prvencem. Šok ob spreobrnitvi bralskega idola, moralnega in pokončnega Atticusa Fincha, ki je v prvem romanu Harper Lee vzel nase vse tegobe postsuženjske, a še zmeraj odkrito rasistične Amerike, se dolgo ni polegel in je s seboj prinesel tudi razglabljanja, ali je bil izid njenega drugega romana sploh smiseln in smotrn. Za kaj torej gre v tem romanu, ki naj bi bil, kot trdijo literarni poznavalci in zgodovinarji, napisan pred delom Če ubijaš slavca (čeprav so tudi okoli nastanka romana mnenja nekoliko deljena) in naj bi predstavljal nekakšen nastavek, iz katerega je potem vzklil avtoričin prvenec. Jean Louise »Scout« Finch, deklica iz Ne ubijaj slavca, je zdaj že dekle, godno za možitev. Z vlakom se iz New Yorka, kjer živi, dvajset let kasneje po »Oponašalcu« vrača na svoj redni obisk v Maycomb, kjer živi njen že precej ostareli oče Atticus. Tako njena vožnja kot njeni prvi dnevi so pretkani s spomini na mladost, nekje za vogalom pa jo čaka Henry, lokalni frajer, ki dela pri Atticusu in bi naredil vse, da bi se lahko poročil z Jean Louise. A ta ni čisto prepričana, ali bi to naredila, saj ne ve, če je res zaljubljena v Henryja (»če ne veš, potem najbrž nisi, mar ne?«), njena newyorška življenjska in miselna perspektiva pa ji življenje in dogajanje v Maycombu postavi v drug okvir. Ta se še okrepi, ko presenečeno ugotovi, da je Atticus iz idealističnega moralista mutiral v zakrknjenega konservativca, Maycomb kot tak pa se je v dvajsetih letih spremenil v zatohlo greznico, iz katere smrdi po podtalnem rasizmu in dvojni morali. Pisan s podobnim tonom in atmosfero kot Oponašalec je Pojdi, postavi stražarja obvezno branje za vse ljubitelje avtoričinega prvenca, seveda pa je treba oba prebrati v prekrasnem prevodu Polone Glavan. Zanesljivo poletno branje.

Samo Rugelj, Bukla 123-124

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.