Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Popkorn
24,62 €

Ta knjiga pri nas ni v prodaji!


Naša spletna stran je namreč tudi informativne narave, podobno kot revija Bukla. Za več informacij o knjigi se obrnite direktno na založbo, ki je knjigo izdala (navedena na levi).

Povej naprej

Založba Cankarjeva založba
Leto izdaje 2006
ISBN 961-231-544-2

Tehnične lastnosti
trda vezava
236 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
slovensko leposlovje

Recenzija Bukla

Bukla: Na natečaju Cankarjeve založbe za slovenski roman iz sodobnega življenja ste zmagali z romanom Popkorn. Lahko kaj več poveste o njem?
Andrej E. Skubic: Hotel sem ga napisati kot neke vrste satiro. Ključni pojem v naslovu je pop; se spomnite na primer mladega vladnega ekonomista, ki je imel pripravljene recepte za oživitev slovenske kulture in je potem to demonstriral s predgovorom knjigi o Direktu? To je knjiga o popperspektivi, v kateri se vsak uspeh in sploh vse gleda skozi denar – tudi smrt in ljubezen. Del o smrti je bolj aktualističen: glavni junak, turistični vodič in podjetnik, se odloči popeljati klasično turistično idejo o \"sprehodu po poti duhov\" še korak dlje in narediti nekakšen triler lunapark s prikazom različnih spektakularnih pobojev in mučenj, ki so se dogajali v Ljubljani v zadnjih nekaj sto letih; za to potrebuje samo še soinvestitorja. Njegova druga preokupacija je fantazija, da je njegova mlada soseda v resnici prostitutka. V tem delu sem šel malo stran od satiričnosti in se v bistvu zakopal v različne vidike moške fascinacije z žensko; nekako samoraziskovalno. Pa nujno tudi samoironično; če skušaš biti iskren, brez neke ironične distance tudi do samega sebe pač ne gre …

Bukla: Čeprav je Valter Koren, glavni junak vašega novega romana, mladi biznismen, zgodovinar, uspešen turistični vodič in investitor z lastnimi idejami, imamo ob branju kljub temu občutek, da se nekako \"ne najde\".
Andrej E. Skubic: Njemu se to že ne zdi – sam meni, da je zelo uspešen človek z odlično idejo, na samem pragu velikega uspeha; pravzaprav je najpametnejši od vseh. Seveda bralec nekako opazi, da Valter vseeno ni tako zelo pameten; da je pravzaprav zelo vsakdanji. Absolutno pa ni klasični luzer, kakršni so v sodobni slovenski prozi že kliše – pa pri tem tudi sam nisem nedolžen … To se še najbolj izkaže na koncu, ko je spektaklov konec in se začne življenje – sicer zelo vsakdanja peripetija, ki sem jo skušal naslikati na izrazito kontrastnem popkulturnem ozadju v stilu stripa ali popvidea. Vse popfantazme so lahko v resnici utelešene že v zelo vsakdanjem razmerju, dogodku, kot je nakupovanje v velikem trgovskem centru.

Bukla: Veljate za pisatelja, ki je v sodobno slovensko prozo prinesel ozračje Ljubljane. Tokrat vaši liki prvič pokukajo čez mejo (Hrvaška, srednjeevropske prestolnice). Je formula naše prestolnice že izčrpana?
Andrej E. Skubic: Mislim, da to sploh ni prvič – saj so bile na primer že osebe v Grenkem medu pretežno tujci, ki se potepajo po vsej Evropi, pa so slučajno pač naplavljeni v Ljubljani. Se mi pa na splošno občutje Ljubljane v pisanju zdi zelo pomembno. Po eni strani pač zato, ker je samo središče slovenskega družbenega življenja, stična točka te lokalitete in tega časa. Po drugi strani pa čisto tehnično – za pisanje potrebujem močan občutek kraja, atmosfere, kjer se lahko začnejo stvari dogajati. Dogodki ne morejo biti samo v moji fantaziji, morajo biti v resničnem svetu, kakršnega vidim in poznam. Ker želim pisati o stvareh, ki jih doživljam, čutim, ne pa samo namislim. Sicer pa to velja tudi za tuje lokacije, do zadnjega budimpeštanskega pajzla – vse \"držijo\", nobena ni izmišljena. Nič ni izčrpano.

Bukla: Protagonistom sledimo na preskok, zgodba je popisana s silovitim zamahom. Je to recept, primeren za ubesedovanje hitrega, urbanega, mimobežnega življenja, vaše pisanje pa posledično njegova kritika?
Andrej E. Skubic: Ne bi rekel, da je kritika v samem slogu. Tak slog mi ustreza, čeprav mi ga ni lahko pisati. Po naravi sem sicer nagnjen k basanju; razmeroma lahko je poetično nakladati in filozofirati; zelo težko pa je napisati zgodbo, ki presune direktno, ker pove točno \"tisto\". Fascinirajo me teksti, ki dajejo vtis, da so obvladljivi, da jih prebereš hitro in te vlečejo, te pa potem tako zbegajo, da se moraš k njim vedno znova vračati, češ – kaj hudiča me je to doletelo? Ker tako je tudi v resnici življenje; neznanska zapletenost v neznanski preprostosti in obratno (to je eden od naukov Gertrude Stein). Trudil sem se, da bi napisal tako – jedrnato in ciljajoče na živec. In pa, po možnosti, kritično.

Eva Vrbnjak

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...