Pornograf

Založnik o knjigi

Protagonist McGahernovega večplastnega in slogovno razgibanega romana Pornograf je skoraj eksistencialistični in cinični tridesetletnik Michael. Ta hladni opazovalec življenja in pisec pornografske plaže ustvarja idealen fikcijski svet neugnanih ljubimcev, medtem ko sam nadvse ponesrečeno usmerja, vodi in izpelje različne faze razmerja z osem let starejšo žensko, ki z njim zanosi in ima vrhu tega še to smolo, da se vanj zaljubi. Vzporedno z ljubezensko zgodbo se v romanu odvija zgodba o Michaelovem sočutnem spremljanju počasnega umiranja njegove tete v eni od dublinskih bolnišnic. Roman je torej razpet med dramatično zaostreno sopostavljanje nasprotij, med spolnost in smrt, med porajanje in umiranje. Njegov svet naseljujejo Dublinčani, staroselci in prišleki, ki doživljajo metropolo predvsem kot labirint (ne)možnosti. Njihova približevanja in razhajanja, njihovi trki in iskanje ljubezni porajajo prozo izjemne lepote. McGahernov slog je izbrušeno muzikalen, precizen, osupljiva je njegova slikarska tehnika upodabljanja posamičnih trenutkov, polnih skrivnosti, ki pa so vendar tako vsakdanji. Irski pisatelj Colm Tóibín ga rad primerja s flamskim slikarjem Vermeerjem oziroma s tisto avro skrivnostnosti in veličastnosti, ki obdaja osebe pri povsem vsakdanjih opravilih na njegovih slikah. »Vsak od nas živi v svojem zasebnem svetu, ki ga drugi ne morejo videti, in to je tisti svet, s katerim beremo. Pri branju oživi v našem zasebnem svetu domišljije tisti svet, ki ga je pisatelj dramatiziral in izrazil z besedami. Edina razlika med pisateljem in bralcem je, da zna pisatelj ta zasebni svet dramatizirati,« je dejal McGahern.
Širše teme irske politike in družbenih sprememb so vtkane tudi v Pornografa, toda prefinjeno in dokaj neopazno, saj je bila za McGaherna »odlika dobrega pisanja sugestivnost, slabega pa deklarativnost, pisatelj pa naj bo v svojem delu navzoč zgolj prek svoje osebnosti, ki je drugo ime za slog«. (iz spremnega besedila Tine Mahkota)