Pot sreče
Jorge BucayZaložba | Mladinska knjiga |
Zbirka | Kažipoti |
Leto izdaje | 2017 |
ISBN | 978-961-01-4632-2 |
Naslov izvirnika | El camino de la felicidad |
Leto izdaje izvirnika | 2001 |
Prevod | Tina Malič |
poltrda vezava
286 strani
Tip knjige
kratka proza
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
osebna rast, duhovnost in ezoterika
leposlovje > kratka proza
argentinsko leposlovje
Založnik o knjigi
Četrta, sklepna knjiga zbirke Kažipoti priljubljenega terapevta in pripovedovalca zdravilnih zgodb.
V sklepni knjigi zbirke Kažipoti, s katerimi nas argentinski mag Jorge Bucay pomaga usmerjati na štirih življenjskih poteh, ki jih moraprehoditi vsakdo, da bi se kot človek spoznal in samouresničil, avtor zapiše nekako takole: »Nisem si mislil, da bom kdaj napisal knjigo s takim naslovom. Tako kičasto zveni … Kot da bi mislil, da k sreči vodi ena sama pot. A tudi če res vodi, je jaz ne poznam.« Zato bo bralec, ki pričakuje preprost recept za srečo, knjigo listal zaman. Se mu bodo pa spotoma, med razmišljanji o upih, domišljiji,željah ter za avtorja značilnimi humornimi, poetičnimi, alegoričnimi, vedno pa navdihujočimi zgodbami, polagoma razkrile smernice, kakolahko poišče čisto svojo, edinstveno pot k sreči. Kako lahko najde sebe. Kajti če je srečo mogoče kje najti, potem jo je v brezkompromisni zavezanosti lastnemu življenju … In ker, kot poudari avtor, »biti srečen ni pravica, je dolžnost«, le pogumno na pot. Pa srečno!
Recenzija Bukla
Nova knjiga priljubljenega argentinskega terapevta in avtorja zgodb, ki so v spodbudo in motivacijo številnim bralcem po vsem svetu, prinaša obilo kažipotov za potovanje do tistega, po čemer hrepeni vsakdo od nas: sreče. Čeprav se na prvi pogled morda zdi, da gre za še en priročnik v morju podobnih, se knjiga v resnici razlikuje od drugih zaradi poživljajočega sloga pisanja, ki je obogateno s številnimi zgodbami in primeri, ter pisateljeve dobronamerne neposrednosti, s katero bralca že na začetku postavi pred dejstvo, da instantnih rešitev za srečo preprosto ni! Ob številnih razmišljan jih ga nato blagohotno, a stvarno vodi do končnega spoznanja, da mu, če želi res najti srečo, ne preostane drugega, kot da zaviha rokave in se poda na dolgo pot. Tisto edino, ki vodi do njegovega bistva in s tem do njegove sreče.
Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 132-133
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.