Psi
Dora Šustić
| Založba | Beletrina |
| Zbirka | Literature sveta |
| Leto izdaje | 2025 |
| ISBN | 978-961-298-322-2 |
| Naslov izvirnika | Psi |
| Leto izdaje izvirnika | 2022 |
| Prevod | Maja Kovač |
trda vezava
21,5 x 14,5 cm
390 g
211 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
hrvaško leposlovje
Založnik o knjigi
Posameznik v sebi nosi številne plasti osebnosti, pretkane z raznolikimi izkušnjami, še zlasti, če gre za mlado dekle, ki zapusti domačo Reko in se odpravi študirat filmsko režijo v Prago, piše roman in se zaplete v strasten odnos s turškim fotografom, ujetim v žalovanje za pokojno ženo iz Andaluzije. Pripovedovalkina pot se pretaka v hipnotično pripoved o neustavljivem hrepenenju in notranje razklanem svetu sodobne milenijske generacije, ki se ne more znebiti grenkega priokusa razpetosti med materialnim obiljem in duhovno praznino, emancipacijo in seksualno svobodo, do soočenja z duševnimi in telesnimi omejitvami. Roman Psi brez ovinkarjenja odkriva surove trenutke samodestruktivnosti, ki prekinjajo valove mladostniške zanesenosti.
o avtorici
Dora Šustić (1991, Reka) je pisateljica, scenaristka in filmska ustvarjalka. Diplomirala je iz politologije na Univerzi v Ljubljani in magistrirala iz scenaristike na Akademiji FAMU v Pragi. Njen literarni prvenec Psi (2022) je prejel nagrado Drago Gervais za najboljši rokopis in bil nominiran za več nagrad – roman@tportal za najboljši hrvaški roman, Janko Polić Kamov za najboljše hrvaško književno delo, Meša Selimović za najboljši roman.
Recenzija Bukla
Psi so literarni prvenec hrvaške pisateljice, scenaristke in filmske ustvarjalke Dore Šustić (1991). Gre za živahno, prodorno pisanje, ki se ne boji grobih podob, sočnega jezika in intime, zato nagovarja neposredno, brezkompromisno. V nas prebuja podobe lajajočih psov, ki so znamenje nečesa, kar je usodno minilo, a nas noče zares pustiti pri miru. Zgodba sledi protagonistki v dveh časovnih obdobjih: kot študentki filmskega pisanja v Pragi, od koder je prišla z domače Reke, in čez nekaj let kot malo bolj odrasli ženski, ki propadli ljubezenski odnos preboleva s pisanjem: »Razmišljam o tem, kako so hotelske sobe popoln kraj za samomor, pa tudi za pisanje. V neznanem prostoru ima človek izostrena čutila, vse zapisuje, jedrnato in natančno, kot v poslovilnem pismu. Pisanje pravzaprav ni nič drugega kot v času razvlečen samomor.« Med študijem se je namreč zaljubila v osemnajst let starejšega fotografa Leona, s katerim sta imela buren odnos. Psi so tudi roman o odraščanju, o spoznavanju lastnega poslanstva in iskanju glasu, dve časovni liniji pa ob tem delujeta kot zrcali, v katerih se ves čas ogleduje in analizira ostro protagonistkino oko. Nekonvencionalno, sveže, filmsko.
Veronika Šoster, Bukla 186
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
