mehka vezava
20 x 13 cm
270 g
200 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Po knjigi SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ Borut Golob ponovno zadaja udarec, vreden slovesa, ki si ga je pridobil s prvencem: v slogu je moč, bi lahko rekli, še posebej, če te pripravi do krohota. Pri čemer gre vseskozi za smrtno resne reči.
Glavni junak, notorični brezposelnež, mrtvohladno secira – še preden obglavi! – prav vse, kar se znajde na njegovi poti: svojo drago, ki je, nezanemarljivo, humanitarna delavka; njenega sodelavca in njene starše; najboljšega družinskega prijatelja, ki je tudi intimni prijatelj, a le z drugo polovico družine (glavni junak je notorični brezposelnež, a nikakor notorični peder); diplomatsko plodne Habsburžane; bivšega sošolca, nekdanjega arestanta in zdaj uspešnega biokmeta; zavod za nezaposlovanje, new age, dnevno politiko, celo knjigo, ki ima, sumljivo, nekaj s smrekami in lesom nasploh, pa še kaj. Vsi ti pojavi so napleteni v kronologijo enega samega dne, seveda ne kakršnegakoli, ampak dne, ko sta se z njegovo drago razšla. Povod za nekaj tako drastičnega je lahko le nekaj tako banalnega, kot je smrdljiva, zdrizasta stvar z eksotičnim imenom: raclette. Pripovedovalec se pri vsem tem na politično korektnost niti malo ne ozira, ravno nasprotno. Ali pač? Zdi se, da je v svojem nesramno duhovitem razlaganju sveta tako dosledno politično nekorekten, da postaja pravzaprav že – korekten.
Recenzija Bukla
Po prvencu, Smreka lipa bukev križ, ki se je uvrstil med deset nominirancev za nagrado kresnik, Golob z drugim romanom ponovno beza v (slovensko) družbeno tkivo, tokrat brez vsakršne (avto)cenzure. Prvoosebni pripovedovalec, ki z bralci deli dan svojega življenja, družbo popisuje obenem iz žabje in ptičje perspektive. Kot »notorični brezposelnež« si svoj vsakdan deli s hišnico, brezdomcem, upokojenci, trafikantko, albanskimi »dilerji« ipd.; ob banalnih trkih z njimi lucidno zaznava najrazličnejše anomalije in patalogije kapitalistične, (post)potrošniške družbe ter se potem s pomočjo (sterilno) čistega logičnega sklepanja prikoplje do krivcev, ki so jih zaplodili – ne le do Miltona Friedmana, Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, ampak vse do Habsburžanov. V svojem blokovskem stanovanju, visoko nad tlemi, pa z distance – ki mu jo omogočajo (panoramska) razgledanost, (surova) inteligenca in (črni) humor – ne motri le bolezenskih simptomov neoliberalizma, ampak tudi svoje lastno ljubezensko razmerje, ki se bo tega »usodnega« dne končalo. Čeprav so vzroki za razhod na videz trivialni, avtor s prepričljivim vzporejanjem intimne in družbene ravni pokaže, da tudi v ljubezenski ekonomiji načela svobodnega trga ne gredo skupaj s svobodo in avtonomijo.
Maša Ogrizek, Bukla 86-87
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
