Shiralee

Recenzija Bukla

Naslov te avstralske klasike pomeni popotno malho, po njenem izidu leta 1955 (ekranizirana je bila dve leti pozneje) pa so ta izraz začeli pogosteje uporabljati tudi za poimenovanje posesti potujočega delavca. Ja, če ste kdaj z lastnimi očmi gledali na neskončno avstralsko pokrajino, uživali v neverjetnih jutrih in nepozabnih večerih, ko ste v pregretih staromodnih pubih ugotavljali, da je bila celina »tam spodaj« v svojih pionirskih časih pač nekakšen Divji vzhod, potem boste že na prvi strani padli v zgodbo, ki jo poganjata potujoči delavec Macauley in njegova štiriletna hčerka Buster, ki jo je Macauley na svoje potikanje vzel zato, da bi s tem kaznoval prešuštniško ženo. Kot v kakem Hladnem vrhu Charlesa Frazierja se pred nami zvrsti zbirka avstralskih karakterističnih likov, od rahločutnih klatežev do brezbrižnih kopalcev opalov, Macauley se na poti iz brezbrižnega preobrazi v čutečega človeka in očeta, ki s hčerko vzpostavi povsem drugačen odnos od začetnega, ta unikatna kombinacija pa je Nilandu (1919–1967), pisatelju, ki mu je bil Shiralee prvi roman, zagotovila kultni status, ki ga ni uspel preseči z nobenim svojim naslednjim delom.

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.