Simfonija v belem
Adriana LisboaNaslov izvirnika | Sinfonia em branco |
Leto izdaje izvirnika | 2010 |
Prevod | Katja Zakrajšek |
Urejanje | Renata Vrčkovnik |
mehka vezava
20 x 13 cm
270 g
253 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
brazilsko leposlovje
Založnik o knjigi
Simfonija v belem se začne z molkom. Pred bralskimi očmi se ta le počasi krha in postopoma se odstira brutalna resnica o nasilju, zakopanem v preteklost, prav v srži prepletenih zgodb in odnosov glavnih junakov. Fragmentarno razstiranje tega, kaj tiči pod površino, kdo je to storil in komu in kdo je to vedel, je napeto, čeprav na drugačen način kot detektivska zgodba, saj ni nikogar, ki bi prišel od zunaj in razmotal ali presekal vozel. Skoraj vse je že tu, za duševnimi stanji in medosebnimi odnosi, »samo« izreči je treba – in ravno to se izkaže za najtežjo nalogo, saj je ponotranjena zapoved molka sestavni del nasilja, ki traja še po rabljevi smrti.
Po eni strani je skrivnost Simfonije v belem skrajno intimna zgodba o neki družini, starševskem nasilju, spolni zlorabi, incestu, očetomoru, strtih otroštvih in zastrupljenih prihodnostih ter o boju za preživetje. Po drugi strani pa kot zgodba o nasilju, represiji in molku tudi na svojski način komentira travmatično izkušnjo vojaškega režima v Braziliji, ki poteka vzporedno z dogajanjem v romanu. Pri tem nikakor ne gre za to, da bi bile osebne zgodbe protagonistov le metafora, ampak za pomembne in nenaključne povezave med mehanizmi in posledicami nasilja v družini in v širši družbi.
Kot kaže že naslov, povzet po znani Whistlerjevi sliki, v romanu ogromno vlogo igra umetnost. Vsi protagonisti se na različne načine oblikujejo in izražajo ravno ob njej in skoznjo; morda tako prihaja na plano nekaj, kar se ne more (ali ne sme) izraziti v besedah. Pač pa besede vešče tke Adriana Lisboa, ki surovo zgodbo ubeseduje na skrajno subtilen način, ki svojo poetično moč črpa iz zadržanosti in občutka za odtenke in detajle.
Recenzija Bukla
Knjiga iz zbirke Bralec (107. po vrsti) prinaša roman ene vodilnih pisateljic sodobne brazilske književnosti, zanj pa je prejela nagrado Joseja Saramaga. Že naslov, povzet po Whistlerjevi sliki, nas usmerja k umetnosti, ki ima v romanu pomembno vlogo; tudi prek prežetosti z izrazito avtoričino poetično pisavo. Pisateljica zapisuje detajlne, izostrene, subtilne besede, ki zasekajo v nas, prek njih ves čas občutimo (fizično tesnobo, nemir ob branju ...), da se med njihovimi plastmi natekajo bolečina, nemoč glavnih protagonistov, izgubljeni/patološki odnosi, izgubljeno otroštvo, zlorabe … V plasteh med besedami je tišina, je molk, ki skeli, kajti tistega, kar najbolj boli, nihče ne izreče – to je molk kroga, iz katerega ni mogoče izstopiti. Je umetnost edina, ki lahko posega v take kroge in jih prekinja?
Sabina Burkeljca, Bukla 131
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.