Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in 1/4

Recenzija Bukla

Dom za upokojence oziroma ostarele se običajno zdi kot končna postaja bivanja, kjer so njegovi prebivalci obsojeni na vegetiranje in resignirano čakanje na svoj konec. Nič ni dlje od resnice, bi na to odgovoril 83-let ni Hendrik Groen, ki je s svojim skrivnim dnevnikom, napisanim pod psevdonimom, kmalu po izidu postal pravi nizozemski knjižni fenomen, saj so ga ali pa ga še prevajajo v vse večje svetovne jezike. Groen v svojem dnevniku, ki ga začne s prvim januarjem, z živahnim besednim žongliranjem dokazuje, da je življenje tudi po osemdesetem letu lahko še kako razgibano in veselo! Noge ga, kot se tu in tam malce priduša, resda ne ubogajo več tako kot včasih, a to ga ne odvrne od vsakodnevnih sprehodov in obiskov najboljših prijateljev v domu ter od občasnih majhnih lumparij, ki jih brez dlake na jeziku popisuje v svojih dnevniških zapiskih. Ti so duhoviti in zabavni, čeprav glavni junak ne skopari tudi z opisi povsem realnih tegob, ki spremljajo tretje življenjsko obdobje. Pri tem postreže s toliko karakterističnimi detajli (tudi iz vsakodnevnega življenja v domu, napolnjenega z mikro zgodbami njegovih prebivalcev, ki dajejo ton in ritem knjižni zgodbi), da skoraj ne more biti dvoma, da je roman napisal nekdo, ki je dodobra seznanjen s tem obdobjem bivanja. Vendar pa Groen in njegovi prijatelji v nasprot ju z drugimi tudi v domu, prvenstveno namenjenemu počitku, pravzaprav nimajo časa za tarnanje: odkar so ustanovili klub Starine, ne pa crkovine, se jim dogaja toliko zanimivega, da vsakdanjik v domu upokojencev zažari v povsem drugačni luči. Ali, kot je zapisal glavni junak: »… vreme je lepo, hrana je sprejemljiva in z dodatnim odmerkom tab let mi danes tudi telo ni nagajalo. Skratka: življenje je prijazno z mano.« Roman o starosti, ki ga bodo z veseljem prebrali vsi, ki so (še) mladi po srcu in duhu!

Vesna Sivec Poljanšek; Bukla 129-130