Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in 1/4
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka | Kapučino |
| Leto izdaje | 2016 |
| ISBN | 978-961-01-4080-1 |
| Naslov izvirnika | Pogingen iets van het leven to maken |
| Prevod | Stana Anželj |
| Urejanje | Darja Marinšek |
trda vezava
368 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
nizozemsko leposlovje
Založnik o knjigi
»Če se ima človek česa veseliti, to krepi tudi veselje do življenja.«
Hendrik Groen, prebivalec doma upokojencev, je prepričan, da je mogoče na stara leta še vedno uživati. Da bi s sotrpini (vsaj za hip) ubežali starostnim tegobam in životarjenju v domu, ustanovijo društvo Starine, ne pa crkovine:
1. Cilj društva je z izleti polepšati življenje v zlatih letih.
2. Izleti se začnejo po enajsti uri ob ponedeljkih, sredah, četrtkih ali petkih.
3. Udeleženci ne smejo tarnati.
4. Treba je upoštevati različne zdravstvene omejitve.
5. Treba je upoštevati višino osnovne državne pokojnine.
6. Organizator vnaprej ne sme izdati več informacij, kot je nujno potrebno.
7. Ob upoštevanju točk od 2. do 6. je dovoljeno vse.
8. Vrata so zaprta. Do nadaljnjega ne sprejemamo novih članov.
Z združenimi močmi bodo poskušali z življenjem narediti še kaj.
Hendrik Groen, nizozemski avtor pod psevdonimom, je s svojim Dnevnikom, v katerem trpke resnice staranja prepleta s hudomušnimi domislicami neupogljivih starčkov, v hipu osvojil srca bralcev. Pridružite se Starinam pri njihovih dogodivščinah in se prepričajte, da za smeh ni nikoli prepozno.
Recenzija Bukla
Dom za upokojence oziroma ostarele se običajno zdi kot končna postaja bivanja, kjer so njegovi prebivalci obsojeni na vegetiranje in resignirano čakanje na svoj konec. Nič ni dlje od resnice, bi na to odgovoril 83-let ni Hendrik Groen, ki je s svojim skrivnim dnevnikom, napisanim pod psevdonimom, kmalu po izidu postal pravi nizozemski knjižni fenomen, saj so ga ali pa ga še prevajajo v vse večje svetovne jezike. Groen v svojem dnevniku, ki ga začne s prvim januarjem, z živahnim besednim žongliranjem dokazuje, da je življenje tudi po osemdesetem letu lahko še kako razgibano in veselo! Noge ga, kot se tu in tam malce priduša, resda ne ubogajo več tako kot včasih, a to ga ne odvrne od vsakodnevnih sprehodov in obiskov najboljših prijateljev v domu ter od občasnih majhnih lumparij, ki jih brez dlake na jeziku popisuje v svojih dnevniških zapiskih. Ti so duhoviti in zabavni, čeprav glavni junak ne skopari tudi z opisi povsem realnih tegob, ki spremljajo tretje življenjsko obdobje. Pri tem postreže s toliko karakterističnimi detajli (tudi iz vsakodnevnega življenja v domu, napolnjenega z mikro zgodbami njegovih prebivalcev, ki dajejo ton in ritem knjižni zgodbi), da skoraj ne more biti dvoma, da je roman napisal nekdo, ki je dodobra seznanjen s tem obdobjem bivanja. Vendar pa Groen in njegovi prijatelji v nasprot ju z drugimi tudi v domu, prvenstveno namenjenemu počitku, pravzaprav nimajo časa za tarnanje: odkar so ustanovili klub Starine, ne pa crkovine, se jim dogaja toliko zanimivega, da vsakdanjik v domu upokojencev zažari v povsem drugačni luči. Ali, kot je zapisal glavni junak: »… vreme je lepo, hrana je sprejemljiva in z dodatnim odmerkom tab let mi danes tudi telo ni nagajalo. Skratka: življenje je prijazno z mano.« Roman o starosti, ki ga bodo z veseljem prebrali vsi, ki so (še) mladi po srcu in duhu!
Vesna Sivec Poljanšek; Bukla 129-130
