Skrivnostni plamen kraljice Loane

Recenzija Bukla

Bukla: Kaj bi lahko rekli o prevajanju njegovega zadnjega dela Skrivnostni plamen kraljice Loane? Je to bolj sentimentalno potovanje v mladost ali cerebralni metafikcijski labirint, ki streže z več citati, kot jih bralec lahko dešifrira?
Vasja Bratina: Za Eca je bilo značilno, da je svoje romane izdajal približno v sedemletnih intervalih, tako da je bil izid Skrivnostnega plamena kraljice Loane dokaj nepričakovan. Prav tako je nepričakovana tudi njegova tematika, saj v njem ni ne duha ne sluha o srednjem veku ali kakem drugem obdobju izpred nekaj sto let. Po Ecovih besedah ga je napisal svoji generaciji, ki je drugo svetovno vojno doživela v svojem otroštvu, ukvarja pa se med drugim tudi s temami, ki med Italijani niso zelo priljubljene, na primer s kolektivno krivdo za fašizem. Prevajanje tega romana ni bilo nič lažje od prevajanja prejšnjih dveh, saj v njem mrgoli postmodernističnih dvojnih pomenov, različnih citatov, odlomkov iz del drugih avtorjev, pesmi in besedil najrazličnejših popevk in koračnic. Po mojem je hotel s tem poustvariti tedanje ozračje, ki sem ga zato v prevodu skušal čim bolj ohraniti, obenem pa približati slovenskemu bralcu. Eco je v nekem eseju zapisal, da bralcu ni nujno treba dešifrirati citatov, da je pomembno le njihovo razumevanje v novem kontekstu, ki jim ga dodeli pisatelj, in menim, da je bil v tem romanu prav to njegov namen. To mi potrjujejo tudi Ecovi napotki, kakšen naj bo pristop k prevajanju Loane. Poleg tega ima ta roman izmed vseh Ecovih romanov morda še največ avtobiografskih prvin, pravzaprav je verjetno njegovo najbolj osebno, intimno delo.

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.