Sprehajalka gospodovega psa

Založnik o knjigi

Ponoči pustinja postane robata. Pesek otrdi, zrak zareže. Tudi v pesku
se pozna zima. Zvezde vsako noč, brez izjeme, neusmiljeno prebadajo
nebo. Ogromne so in blizu, divje in lepe. Dajejo ji občutek, da bi se
tu lahko dotaknila neskončnosti.
Vsak večer, pred spanjem, se je Mila oddaljila od ognja, legla v hladen
pesek in obrnjena k zvezdam pustila, da v misli vdre, kar pač je. Z
mislimi so vsakič vdirali spomini na pesek, ki ni bil isti kot tisti pod
njo. Še vedno se je z njimi vanjo vsakič vsesala podoba moškega, ki
ga je ljubila. Z vse glasnejšim vprašanjem, ali ga je res.

Carmen L. Oven je za prvenec presenetljivo spretno upovedila preobrazbo,
pot od plesa pričakovanj do slovesa od iluzij ter sprejemanja vsega, kar je in
kakor je. Romanje po daljnih krajih nas lahko vrne k sebi, da prepoznamo
to, kar zares smo.
- Manca Košir

Sprehajalka Gospodovega psa je zgodba o radovednem potovanju v neznano,
ki se zaradi ljubezenskega razhajanja postopoma spreminja v potovanje k
samemu sebi. Roman nas razmišljujoče sooči z drugačnimi svetovi in se
nas dotakne kot intimno poročilo iz puščavskega zatišja, tik pred nevihto,
ki jo bo svet že kmalu zatem poimenoval Arabska pomlad.
- Feri Lainšček