Strahopetci
Josef ŠkvoreckýZaložba | Cankarjeva založba |
Zbirka | Moderni klasiki |
Leto izdaje | 2018 |
ISBN | 978-961-282-326-9 |
Naslov izvirnika | Zbabělci |
Leto izdaje izvirnika | 1958 |
Prevod | Nives Vidrih |
Urejanje | Andrej Blatnik |
trda vezava
25 x 15,5 cm
790 g
368 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
češko leposlovje
Založnik o knjigi
Josef Švorecky je z romanom Strahopetci, s prvencem, napisanim v letih 1948–1949, ob izidu leta 1958 vzbudil oster odpor kritike in navdušenje bralcev – zaradi elementov pogovornosti v jeziku in demistifikacije odporniškega gibanja. Roman je pomenil korenit prelom s tradicijo češkega romanopisja. V njem ne gre za objektiven prikaz zgodovinskih dogodkov, avtor je z ironično distanco zarisal atmosfero zadnjih osmih dni druge svetovne vojne v majhnem češkem mestecu (z njegovo zatohlo malomeščanskostjo vred) skozi perspektivo Dannyja Smiřickega (s številnimi avtobiografskimi potezami), bivšega gimnazijca na prisilnem delu v tovarni, ki v prostem času igra saksofon v džez bendu.
O avtorju
Josef Švorecky (1924–2012) je poleg Kundere in Hrabala eden iz trojice najbolj znanih, vodilnih čeških pisateljev druge polovice 20. stoletja. V slovenščini sicer že imamo štiri njegove prevode, še vedno pa ne Strahopetcev, pisateljevega prvenca, njegovega najboljšega dela, ki velja že za češko literarno klasiko.
Recenzija Bukla
Škvorecký (1924–2010), poleg Hrabala in Kundere najpomembnejši češki pisatelj dvajsetega stoletja, ki je polovico življenja preživel v politični emigraciji (v Kanadi, kjer se je ustalil kot založnik prevodov čeških in slovaških knjig), v slovenščini seveda že ima nekaj prevodov (denimo Prima sezona in obsežni dvodelni roman Inženirji človeških duš), vendar ni bil ravno sistematično prevajan, saj še vedno nimamo prevedenih nekaj njegovih ključnih romanov. To vrzel zdaj do neke mere zapolnjuje prevod njegovega prvenca Strahopetci, ki ga je Škvorecký (sprva za predal) napisal že kmalu po drugi svetovni vojni, pri pisanju, z uporabo pogovornega jezika in drugimi pisateljskimi prijemi, pa se je zgledoval po takratnih zahodnih delih od Hemingwaya naprej. Roman je moral počakati na izid še kako desetletje, saj je – kljub otoplitvi političnega ozračja je sprožil burne izzive – izšel šele sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. V Strahopetcih spremljamo ohlapno pisan dnevnik bivšega gimnazijca Dannyja Smiřickega na prisilnem delu v tovarni (čemur je bil izpostavljen tudi sam avtor) v zadnjih dneh druge svetovne vojne, ko je že jasno, da bodo Nemci poraženi, za mlade in razborite Čehe pa je to priložnost, da naposled pokažejo nekaj poguma in se uprejo okupatorju. Vendar že uvodni stavek poglavja nakaže, da se 4. maja, torej samo nekaj dni pred koncem vojne, revolucija (torej upor) prelaga za nedoločen čas, kar ironično intonira roman. Nadaljevanje, ki postreže tudi s kar nekaj dramatičnimi scenami, od esesovskega poboja v pivovarni do obračuna z odhajajočimi nemškimi vojaki, pri katerem sodeluje Danny, pa lepo pokaže, da mladenič tega ne počne z domoljubnimi nameni, temveč da bi, kar ni neznačilno za Škvoreckýja, kot neuspešni osvajalec popravil vtis pri dekletih. Roman, ki svojevrstno obeležuje leto 1968, ko se je moral Škvorecký umakniti v tujino.
Samo Rugelj, Bukla 144
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.