Taniosova pečina

Recenzija Bukla

Leta 1993 je goncourta za ta roman prejel Amin Maalouf (1949), rojen v Bejrutu v krščanski družini, kasneje pa se je preselil v Francijo. Leta 1985 je zaslovel z zgodovinsko – tudi pri nas prevedeno – knjigo Križarske vojne v očeh Arabcev, pretresljivim arabskim pogledom na to temno poglavje evropskih osvajalcev. Maalouf v svojih delih pogosto prepleta zgodovinska dejstva z elementi orientalskih legend, kot denimo v Samarkandu iz leta 1988 (v slovenščino prevedenem l. 1999), v katerem pripoveduje zgodbo Omarja Hajama in njegovih slavnih Rubajatov. Tudi Taniosova pečina vzleti iz podobnih izhodišč, saj se začne z legendo o Taniosu-kišku, junaku v otroških očeh, ki je pred leti sedel na bližnjo pečino in izginil za vselej, zato so očetje in dedje iz roda v rod prepovedovali otrokom, da bi se vzpenjali nanjo. Eden teh dečkov je bil tudi Maalouf, ki je kasneje skušal priti bliže izvoru te legende, svojo raziskavo pa je začel na podlagi treh psevdozgodovinskih virov, ki pred nas razprejo nenavadno Taniosovo osebno usodo, od rojstva in šolanja prek bega na Ciper do vrnitve od tam in končnega izginotja, vse skupaj pa je položeno na širše zgodovinsko ozadje. Literatura, cepljena z mistiko Orienta. 

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.