trda vezava
19,5 x 14,5 cm
330 g
213 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
slovensko leposlovje
O knjigi
Avtor s prepričljivim večplastnim pripovednim zamahom prikazuje bližnjemu pogledu morda včasih manj opazno, a vendarle drastično in relativno hitro spreminjanje našega sveta, meril in vrednot, ki ga krojijo. Avtor spregovori tudi o tem, kako je tisto, kar smo imeli ali še vedno imamo za posamezne afere, za prehodno krizo, postalo neko permanentno stanje. Opisuje nestrpni čas, v katerem so merila le še individualna – kljub neznatnosti individuuma. Tudi, ali pa še najbolj, v skupnem, družbenem.
Rezman s premišljenim izborom kraja dogajanja, protagonistov in z njihovo socialno umestitvijo v Tekočem traku zareže v srž naše neoliberalne sočasnosti, predvsem v tiste njene umazane strani, ki so se najprej razgalile z gradbenimi aferami - sploh s prvo (v več pomenih te besede) med njimi, afero Vegrad.
Recenzija Bukla
Tretji roman Petra Rezmana (1956, prejšnja sta bila Pristanek na kukavičje jajce iz leta 2010 in Zahod jame, ki je izšel dve leti kasneje) se vsebinsko navezuje na njegova prejšnja dela, v katerih je tematiziral rudarsko oziroma delavsko življenje, po drugi strani pa lovi družbeno aktualni korak, ko so tajkuni zafurali podjetja, delavce pa opeharili za plačane prispevke ali celo izmaknili denar, ki je bil namenjen svojcem umrlega delavca (navezave na Vegrad so precej očit ne). Rezman pred nami razprostira sodobno podobo postindustrijskega mesta (Velenja), za katerega je očitno, da ga pesti bivanjska kriza. Svojim junakom namenja različne poti: eni se, tudi po zaslugi svojih staršev, vse bolj prebijajo proti mestni eliti, spet drugi, ki nimajo take zaslombe, izginjajo v trebuhu težke industrije, s katero je prestreljeno mesto, in iščejo uteho v ljubezenskih srečanjih. Rezman je socialno angažiran, hkrati pa skoraj fizičen v opisih postopkov na tekočem traku, kjer je mora biti vsaka telesna kretnja natančno premišljena, da izpolni delovno zahtevo, kar ubija duha in bivanje spreminja v rutino brez vidika luči na koncu tunela. Tranzicijski roman o neoliberalni umazanosti.
Samo Rugelj, Bukla 118-119
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
