Tihi dnevi v Mixing Partu
Erlend Loe
| Naslov izvirnika | Stille dager i Mixing Part |
| Leto izdaje izvirnika | 2009 |
| Prevod | Marija Zlatnar Moe |
| Urejanje | Bronislava Aubelj |
mehka vezava
13 x 20 cm
250 g
188 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
norveško leposlovje
Založnik o knjigi
Nina Telemann. 43 let. Učiteljica norveščine v srednji šoli. Kratkovidna. Štiricentimetrska stekla v očalih. Saj ne. En centimeter. Ampak to je tudi veliko.
Bror Telemann. 42 let. Dramaturg v Narodnem gledališču. Sanja o tem, da bo tudi sam napisal teater. Zajebano dober komad. Ki bo vse postavil na svoje mesto. Odličen vid. Težave z alkoholom? Neeeeeee. V bistvu ne.
Nina in Bror Telemann se z otroki odpravita na počitnice v Nemčijo, na Bavarsko, natančneje v Garmisch-Partenkirchen. Nina si v družbi otrok in gostitelja ogleduje znamenitosti, Bror pa se vse bolj zavzeto predaja hrani in sanjam o prelomni drami, ki jo bo napisal. In o Angležinji, ki je ni nikoli srečal ...
Please, read this, Nigella, please!
I am not just another fan.
Prevod knjige je finančno podprla fundacija NORLA (Norwegan Literature Abroad).
Recenzija Bukla
Eden najbolj zabavnih romanov letošnjega leta. Norveška družina, par s tremi otroki, se odpravi na počitnice v nemški Garsmisch-Partenkirchen (ali po angleško Mixing Part Church), kjer čez poletje najamejo hišo starejšega zakonskega para. Glava družine je dramaturg, ki bi počitnice rad izkoristil za pisanje gledališkega dela, glavarica pa pohaja z otroki po bližnjih hribih in okolici. Pisan pretežno v obliki kratkih dialoških poglavij, tu in tam tudi v angleščini, nam Norvežan Eland Loe (1969), ki je mednarodno zaslovel s svojim drugim romanom Naiven.Super iz leta 1994, prevedenim v 20 jezikov, tudi v večino južnoslovanskih, v komično odštekanem stilu razpre komunikacijske probleme sodobne družine, ki jih poganja prikupno zmedeni glavni junak. Ta je za uporabno misel, besedo, stavek ali situacijo v svojem delu, teatru, kot mu pravi sam, pripravljen narediti marsikaj, celo požreti, da njegova žena v lastniku hiše ne vidi več samo najemodajalca. Tudi sam ima namreč svoj »teatrski« greh: na svojevrsten, skoraj fantazijski način je zagledan v kuharsko mojstrico Nigello, pri kateri sluti, da s svojimi oddajami in knjigami dejansko kliče po odrešitvi, od svojega bogatega, a v biti dolgočasnega oglaševalskega mogotca Charlesa Saatchija.
Samo Rugelj
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
