Tihotapci miru

Recenzija Bukla

Tudi v svoji novi, drugi knjigi ostaja Ovnova zvesta svojemu prepoznavnemu slogu. Ta bralca od začetka do konca boža z izbranim poetičnim jezikom. Pripovedni ritem subtilno in pomirjujoče, v slogu glasu glavnega junaka Tea, bralca zgodb umirajočim v hospicu, nežno valovi skozi ubesedeno in nakazuje, da je avtorica ne le odlična pripovedovalka, ampak predvsem občutena opazovalka najbolj prefinjenih odtenkov življenja. Tudi tistih, ki so zaviti v barve mavrice, ali pa tistih, ki izžarevajo najnežnejšo svetlobo. Ker »svet loba je neminljiva, če si dovoliš«, pravi avtorica in to misel položi v usta Teove sestre, ki z napisanim potolaži brata, ko ji ta nekega dne pretreseno sporoči, da je na oni svet odšla še ena od stanovalk hospica, »gospa svetlobe«. Junak Teo, ki mu po zaslugi bogate dedkove zapuščine ni treba skrbeti za preživetje, namreč prav ob obis kih v »hiši miru« začenja spoznavati življenje z druge plati kot njegovi vrstniki, globlje in intenzivneje, ob tem pa odkriva tudi njegov edini pravi smisel. Tako kot stanovalci hospica, ki ob zavedanju, da so se znašli na zadnji postaji potovanja skozi življenje, iščejo svoj mir in notranjo spravo z vsem doživetim, (nezavedno) počne tudi Teo: še posebej se spoprijatelji z ostarelim radijskim napovedovalcem, gospodom M., ki mu začne prebirati odlomke iz knjige Tihotapci miru. V tistem hipu se začne pred nami navidezno odvijati zgodba, pravzaprav več zgodb v zgodbi, ki se zlijejo v celoto s povezovalnim, glavnim motivom. Ta je vtkan v spoznanje, da je vsak človek samemu sebi največji »tihotapec miru« in tako kot ena od protagonistk, gospa Mica, tiči ujet le za lastnimi zidovi strahov ... Prepričljivo in ganljivo branje, ki bralca ves čas nagovarja k številnim (osebnim in splošnim) življenjskim razmislekom!

Vesna Sivec Poljanšek; Bukla 127-128