Tole zdaj
Zoran Hočevarmehka vezava
20 x 13 cm
200 g
176 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Hočevarjev roman Tole zdaj je, kot pravi pisatelj, poročilo o »tem zdaj«, o razmerah v današnjem svetu, predvsem pa o tem, kaj se godi okoli njega, kaj vse ga moti in ovira, tačas ko sestavlja svoj raport. Obenem ima pisatelj, kot sam pravi, tudi ta problem: tokrat se je prvič znašel v vlogi pripovedovalca in osrednjega junaka, pa je potemtakem dolžan razviti lasten literarni jezik. Kar ne bo lahko, saj se, ko je med ljudmi, izraža z besedami oziroma se pogovarja le tedaj, ko je zares kaj intrigantnega na programu. A pisatelj, če bi rad bil čitan, pravi, bi moral ja že zdavnaj prakticirati svoj jezik, zanj značilen, in tekoč obenem: »Iz potrebe po osebnem slogu sem stvaritev pisal malone v verzih, ritmizirano, vendar s preobiljem tujk in nizke govorice.«
Kar se tega tiče, vidimo, da je Hočevarju steklo. Tekst mu gre zelo po svoje in prav gladko. Glede opažanj, ki jih niza, pa naslednje: »tole zdaj«, in s tem je mišljena sploh situacija na svetu, ni tako zavoženo, kot meni Zoranov prijatelj Darček, med prijatelji obkladan z nadimkom Šopenhaver, zaslužijo pa si zanamci vsekakor en podroben dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov reči, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcat roman.
Med odrajtavanjem življenja našega že itak ni brezhibno narejenih štorij, pravi pisatelj, sploh pa s hepiendom ne, nikoli, marveč je celotno stvarnost treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj«. Če ne tako, pa »takle mamo«.
Tole zdaj je torej čtivo, ki bi utegnilo zagrizenim resnobnežem, a teh je masa, nudit kar preveč možnosti za smeh.
Recenzija Bukla
Bi lahko knjigo Tole zdaj poimenovali pisateljski dnevnik ali literarizirano poročilo o nastajanju taiste knjige? Glavni lik je hkrati pripovedovalec in pisatelj. Kot bi brali dokumentarni zapis o vzporednem času in prostoru ustvarjanja. Opisi so tako živi, da ob branju sploh nimamo časa za vmesne ocene ali komentarje. Tok pripovedovanja bralca tudi zaradi uporabe izjemno sočnega jezika in pisateljevih urnih časovnih preskokov potegne s seboj, da mu sledi po njegovih mestnih in počitniških poteh, na srečanjih z družino in prijatelji. Tole zdaj nas v slogu dokumentarno-igranega filma v hipu prevzame in očara. Tako kot pred dvajsetimi leti roman Šolen z Brega, za katerega je Zoran Hočevar prejel Delovo nagrado kresnik za najboljši slovenski roman.
Sonja Juvan, Bukla 143
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.