Traktat o luščenju fižola

Recenzija Bukla

Myśliwski (1932), sodobni poljski klasik, imenovan tudi »poslednji pisatelj 19. stoletja«, je imel uspešne knjige že prej, vendar se je ravno s pričujočim, bravurozno izpisanim (in prav tako prevedenim) romanom Traktat o luščenju fižola (izšel je leta 2006) najmočneje zapisal v poljsko literaturo, poleg svoje nesporne literarne vrednosti (prejel je letno nagrado za najboljšo knjigo, roman pa je bil proglašen za najpomembnejšo poljsko knjigo v zadnjega četrt stoletja) pa je Traktat o luščenju fižola postal tudi delo, ki ga berejo široke množice. Pri njem se Myśliwski, to je njegovo prvo delo, prevedeno v slovenščino, kaže kot mojster t. i. žive proze, torej proze, ki z uporabljenim jezikom stremi k vsakdanjem jeziku ter se s tem, ko zavrača literarno jezikovno konvencijo pisanega jezika, vrača k izvirom govora. Roman se začne z nagovorom prodajalca fižola, ki ga ta nameni pravkar prispelemu kupcu, potem pa nas Myśliwski v nepozabnem vrtiljaku dogodkov in oseb vodi skozi meandre svoje nelinearne, spontane, nebrzdane in nenadzorovane zgodbe, v kateri se, poleg drugega, kaže kot avtor, ki je navezan in skoraj privezan na vaško in kmečko življenje. Opravilo luščenja fižola je Myśliwski uporabil kot idealen okvir in priložnost za pogovor o življenju, vesolju in tudi vsem drugem (kot pravi avtor: »Luščenje fižola me je vznemirjalo trideset let. Včasih pomislim, da se je fižol tako na veliko sadilo samo zaradi tega, da bi se lahko pogovarjali o vsem mogočem.«), roman pa je eden tistih presežkov leta, po katerem bodo posegali predvsem literarni sladokusci. > Samo Rugelj

Samo Rugelj, Bukla 105-106

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.