Umišljeno življenje

Založnik o knjigi

Samo pesnik lahko napiše tako božansko lepo knjigo, samo pesnik. Umišljeno življenje avstralskega lavreata Davida Maloufa (1934) sem brala kot pesnitev, jo prelivala v svoje notranje slike in na romanesknem platnu opisovane pokrajine zazirala lastno. Pretanjena prevajalka Breda Biščak v spremni študiji zapiše, da so Maloufova prozna dela izrazito večpomenska, zato jih beremo na različne načine, pač v skladu z lastnim svetom, ki ga kot bralci vnašamo v literarno delo. Naj povem, s katerih osebnih leg sem konstruirala Umišljeno življenje. Knjigo sem brala po štiridnevni zazen meditaciji v globoki tišini, zato me je nagovarjal molk, da sem ponavljala za literarnim junakom, izgnanim rimskim pesnikom Ovidijem: »Pravi jezik, to zdaj vem, je govor v tišini, /…/ jezik, za katerega sem tik pred tem, da ga znova odkrijem, in ki bi mi, kot menim, razodel skrivnost stvarstva.« Druga lega je spremljanje umirajočih, zaradi česar sem Maloufov roman brala kot pesem o umiranju. O procesu odhajanja tja, od koder smo prišli. O krogu, ki nima začetka ne konca, ker sta rojstvo in smrt postaji na istem potovanju – k sebi in svojemu naravnemu umu, k temu, kar v resnici smo. Kar najlaže prepoznavamo med umiranjem in pred tem med meditiranjem – to je razvezovanju od iluzij in srečanju s svojo pravo naravo uma najbližje.
Kar nekaj indicev sem našla v romanu, da sem v določeni ravnini ujela tok zavesti njegovega avtorja. Že na začetku Malouf zapiše: »To, kar opisujem, je stanje duha, ne kraj.« Velikokrat spregovori o smrti; pogost je govor o potovanju kot odhajanju tja, kamor smo namenjeni, ne da bi vedeli, kam moramo iti. Opisi stanj duha v tem prelepem romanju so podobni opisom stanj umirajočega in bardov (prehodov), skozi katere gre duša v sloviti Tibetanski knjigi mrtvih. Konec romana je enak koncu potovanja duše v (tem) življenju: »Poletje je. Pomlad. Sem neizrekljivo, neznosno srečen. Star sem tri leta. Šest let. Šestdeset. Dospel sem.« Dosegel celost. Enost.
Ovidij potovanje začne v rojstni vasi, kjer se mali deček pogovarja z otrokom, ki ga vidi samo on. Že kot slavni rimski pesnik je izgnan v kraj za reko, za tisto reko mejo med življenjem in smrtjo. Izgnan v pusto pokrajino drugačnega jezika, arhetipskih ljudi – v njej imajo ženske pravo moč in moški le videz prevlade – in primarnega življenja v naravi in z naravo, duhovi, demoni … V tej pokrajini (ponovno) najde Otroka – najdenčka bogov, božjo naravo – in ko ga opazuje, se v njem prebudi lasten otrok. Radost čudenja, da stvari so, kakršne so. Učenec, ki ga hoče Ovidij vzgojiti po svoji meri, postane njegov učitelj v to, kar zares smo. Prebudi mu spomin na sanje, na vedenje, kaj bo, še preden se to zgodi. Na videnje usode, ki je napovedana na nebu in zemlji, iz katere smo. Njeno oznanilo pravi: »Tu je usoda, ki si ji skušal uiti z zatekanjem v na stotine lažnih vlog, na stotine lažnih identitet. Sprva bo delovala pogubno, a pod krinko velike nesreče se ti bo nasmehnila sreča, kajti tudi usoda zna prevzeti na stotine oblik in slediti tvojemu izmikanju. Zdaj boš končno postal ta, ki si vedno nameraval biti.«
Ko sprejmemo smrt, šele zares zaživimo življenje – drugo stran istega: »Le kaj je smrt, če ne nepripravljenost, da bi še naprej rasli in prestajali spremembe?« Ko jih prestanemo, prispemo tja. In je dopolnjeno. Je. Prešli smo mejo, in nazadnje le našli »svoje pravo življenje, svojo pravo smrt«. Umišljeno življenje nas zmore spremljati tja.