V Bordeauxu je odprt prostor
Hanne ØrstavikNaslov izvirnika | Det finnes en stor åpen plass i Bordeaux |
Prevod | Marija Zlatnar Moe |
Urejanje | Julija Uršič |
mehka vezava
20 x 13 cm
250 g
224 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
norveško leposlovje
Založnik o knjigi
Protagonistka romana je norveška umetnica, ki si za prizorišče svoje nove razstave izbere trg sredi Bordeauxa, kamor bo umestila mimohode in srečanja priložnostnih obiskovalcev. Postavitev njene razstave seveda ni naključna: tako odprt prostor, ki prerašča v večplastno metaforo, kot tudi medčloveška bližina jo vse bolj obsedata, odkar se je zapletla v zvezo z Johannesom, ki ji ostaja odtujen. Telesna in čustvena združitev, po kateri hrepeni, ji je namreč spodmaknjena, saj se sicer radoživi Johannes za njeno telo ne zmeni, to pa spodjeda njeno notranjo integriteto. Rada bi se združila, stopila z njim, namesto tega pa zgolj izgublja sebe – drugi razločno ostaja drugi, česar ne omilijo niti seksualne zveze z drugimi moškimi.
Zdi se, da se kriza, v katero je zapadla – nekateri bodo v njej prepoznali krizo srednjih let – , napaja ne le iz grenkega spoznanja, da hrepenenje nikoli ni izpolnjeno, temveč tudi iz narave (ženske) želje, ki je eden od »odprtih prostorov«. Kot variacije na temo, ki preigrava vprašanja želje, človeške bližine, drugega, se v osrednjo pripoved vpleteta zgodbi galeristke Abel in njene hčerke Lily, ki ju protagonistka spozna med pohajkovanjem po mestu. Tudi Abel, ki protagonistko popelje po Bordeauxu in njegovih nočnih lokalih, ima svoja (neizpolnjena) hrepenenja, ki segajo vse do otroštva, k očetu. Lilyjin začetek ljubezenskega razmerja pa vendarle nakazuje možnost izpolnitve.
Ritem in slog roman sledita toku zavesti, vanj pa se poleg doživetij, težav in dvomov protagonistke vpletajo še njene likovne zaznave in reference iz sveta umetnosti, da tudi sam prerašča v samosvojo odprto umetnino. Končnega spoznanja ne ponuja in bralca morda še bolj kot k iskanju odgovorov napeljuje k (samo)spraševanju. Je odprti prostor torej kraj, kjer se srečamo ali zgrešimo?
Recenzija Bukla
»Njeno življenje ji daje občutek, kot da stoji pred odprtino, da gre proti njej, in zdaj je že skoraj tam, stoji na robu in gleda v nekaj tam spredaj, nekaj, kar je popolnoma svetlo, kar je tako svetlo, da se nič ne vidi, ampak ve, da gre tja, da jo vodi tja.« Umetnica si za razstavni prostor izbere trg sredi Bordeauxa. Mimoidoče vtke v svoj projekt, oni njo v svoja življenja. Sooblikuje jo močan oče, zveza z moškim, ki ji ostaja tuj. Kakopak, izbira si moške, ki ji ne morejo zapolniti želje po čustveni bližini. V ranljivost, osamljenost vstopajo dotiki, telesna bližina, razmišljanja o umetnosti in čust vena oddaljenost. Hm, kriza srednjih let? Ženska kot odprt prostor hrepenenj in kreacije? Je odprti prostor torej kraj, kjer se srečamo, ali kraj, kjer se zgrešimo? Vsekakor tisti, ki predrami medijski, kritiški, svoj in svet »naključnih umetnikov«.
Jedrt Jež Furlan; Bukla 129-130