V gozdu

Založnik o knjigi

Edna O'Brien že tako rekoč vse svoje odraslo življenje živi v Londonu, a je Irska kljub vsemu še vedno več kot prizorišče večine njenih zgodb: dežela, njeni prebivalci in irska družba niso nič manj njihovi protagonisti kot posamezniki, ki v njih nastopajo. Tudi z romanom V gozdu ni nič drugače. Na neki način je tudi ta knjiga kontroverzna; tudi ta je doživela literarno hvalo, pri bralcih pa dokaj neenoten sprejem. Njena zgodba je povzeta po resnični tragediji, ki se je zgodila leta 1994 v pisateljičinih krajih, in domačini so ji očitali, da si kuje zaslužek iz usode treh umorjenih in storilca, asocialnega in zmedenega mladeniča z zgodovino manjših kriminalnih dejanj. Toda sama pravi, da je v tistem gozdu preprosto začutila, da to zgodbo mora zapisati. Pisanje je bilo »peklenska« naloga, a rezultat je izjemen.

Zgodba je pravzaprav kratka in že na začetku vsem znana: morilec Michen O'Kane je izhajal iz neurejene družine z nasilnim očetom in je bil že od malega vedenjsko problematičen, zato se je kmalu znašel v različnih vzgojnih ustanovah. Te so mu vse prej kot pomagale in njegova pot je šla samo še navzdol: zaradi manjših tatvin in nasilnih dejanj je večkrat pristal v zaporu, zmeda v njegovi glavi pa je postajala vedno hujša. Mešanica infantilnosti in arogance, različnih kompleksov in zamer do vseh in vsakogar posebej, želje po vključenosti in hkrati po izkazovanju moči ga je med začasnim odpustom iz zapora pripeljala do tega, da je ugrabil in ustrelil mlado žensko in njenega triletnega sina ter malo zatem še duhovnika, ki naj bi mu pomagal.

Pisateljičino mojstrstvo je v izjemno pronicljivi analizi O'Kanovih psiholoških stanj in dejanj vse od otroških let pa do nedoumljivega zločina, obsodbe ter časa po njej do smrti. Nikakor ga ne skuša opravičevati, hkrati pa tudi ne pristaja na udobno prepričanje, da je vsega kriv samo on: »Mladenič si ni zaslužil, da stoji tukaj sam, kajti na zatožni klopi je tudi država, ki ga je pustila na cedilu,« reče njegov odvetnik porotnikom. Pa ne samo državne institucije – na zatožni klopi so tudi Michenovi sovaščani, kajti tudi ti so ga pustili na cedilu. In na cedilu so pustili tudi nesrečno umorjeno žensko; njega so se bali in se mu izogibali, a so ga kljub vsemu šteli nekako za svojega, ona pa je bila priseljenka, drugačna od njih, odprta, sproščena, nekako hipijevska … med vrsticami sem in tja skoraj začutimo, kot da »je dobila, kar je iskala«. Skratka, Edna O'Brien nam ponudi podobo družbe, ki njenim rojakom razumljivo ni bila preveč všeč.

Kot že rečeno, ima v njeni mučni pripovedi nadvse pomembno vlogo tudi prizorišče. Že prvi odstavek z divjo, mračno in hkrati očarljivo poetično podobo gozda vzpostavi srhljivo, zloslutno občutje, ki nas do konca ne zapusti. Za to je seveda zaslužna avtoričina jezikovna briljantnost: neukročen tok hipnotičnih besednih slik, ki bralca potegne vase in mu jemlje dih do zadnje strani.