Volčji totem

Recenzija Bukla

Kitajci so sicer izumili papir in tisk ter napisali Umetnost vojne (Sunzi), imeli orjaške vojske ter hareme z več tisoč ženami, a to še vedno ni bilo dovolj, da bi dobili kake pomembne bitke na mongolskem koncu – z ljudstvom stepe in pustinje, s potomci Džingiskana ter v kraljestvu volkov, teh najbolj spretnih mojstrov kopenskega vojskovanja, z racionalnim živalskim strojem, ki so se pri čakanju pripravljeni stkati z večnostjo, da bi napadli in zmagali v najbolj primernem trenutku. Gre za »panoramski« roman, veliko uspešnico na Kitajskem z več kot 20 milijoni prodanih izvodov, iz strahu pisano pod psevdonimom, v slovenščini pa spretno izdano ob 60-letnici Ljudske republike Kitajske ter v letu, ko je bila Kitajska, ne brez političnih škandalov, gostja na frankfurtskem knjižnem sejmu. Volčji totem je tako veličastna hvalnica naravi in preživetju v njej, hkrati pa prefinjena kritika Kitajcev, ki jo prek zgodb kitajskih študentov, tudi pripovedovalca Chen Zhena, ki se ob svitu kulturne revolucije preselijo med mongolske nomade, plete pisatelj Lü Jiamin. Preteklost, ki diha s sedanjostjo ter svari pred prihodnostjo kitajskega ekonomskega imperializma. 

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.