Zgodovina ljubezni

Recenzija Bukla

Kmalu po navdušujočih kritikah prvenca o moškem, ki je po operaciji tumorja na možganih izgubil spomin (Man Walks Into a Room, 2002), se mlada nadarjena pisateljica Nicole Krauss (roj. 1974) predstavlja s svojim drugim romanom Zgodovina ljubezni. Dogajanje se razteza čez obdobje šestdesetih let, od nacistične okupacije Poljske pa vse do današnjega New Yorka. Junaki v romanu se soočajo z osamljenostjo in potrebo, da zapolnijo praznino, ki jo je pustila izgubljena oseba, in pred nami se splete povsem življenjska zgodba, taka, ki prinaša tako žalost kot veselje. Ključno vlogo ima Zvi Litvinoff, pisatelj, ki se je pred mnogimi leti podpisal pod 2000 kopij drobne skoraj pozabljene knjižice z naslovom Zgodovina ljubezni. Drobna knjižica je skozi čas in prostor povezala  tudi Lea in Almo. Leo je 80-letni upokojeni ključavničar, osamljen poljski emigrant, ki je preživel nacistični masaker in se z žalostjo v srcu se spominja svoje mladostne ljubezni. Obžaluje, da se ni nikoli spoznal s sinom, ki je postal slavni pisatelj, in se boji, da se ga po njegovi smrti ne bo nihče spominjal. Alma je 14-letnica, ki je izgubila očeta, mati pa se je povsem predala delu – prevajanju literature. Na začetku si je Kraussova zamislila roman o pisanju romana,  potem pa je prevladala ideja o knjižici, ki je dolga leta po izidu skoraj nihče ne opazi, dokler po naključju nekega dne en sam izvod ne poveže in spremeni povsem različna življenja. Menda so bile filmske pravice že prodane Warner Brosu, režiral pa naj bi Mehičan Alfonso Cuar (Jaz pa tebi mamo).

Renate Štrucl

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.