trda vezava
20,8 x 14,9 cm
200 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > ljubezenski roman
nemško leposlovje
Založnik o knjigi
Animal triste (1996) je roman, ki sodi med klasična dela sodobne nemške literature in je doslej največkrat ponatisnjeni roman pisateljice in esejistke Monike Maron (1941), dobitnice vrste uglednih priznanj (mdr. Deutscher Nationalpreis).
Neimenovana pripovedovalka, ki zase ne ve več natanko, koliko je stara, obnavlja ljubezensko zgodbo, ki naj bi pred leti usodno posegla v njeno življenje. Ona kot paleontologinja v muzeju varuje brahiozavra, on, Franz, pa je poročen in preučuje mravlje medičarice.
Že takrat sem se spraševala, ali je bilo naključje, da sta Franzevo in moje zanimanje za živalski svet pripadali tako različnim vrstam, moje izumrlim samotarjem, Franzevo pa drobnim mravljam, ki kot posamezni primerki niso zmožne življenja in popoln organizem tvorijo šele kot ljudstvo.
Njuna ljubezen se spreminja skupaj z državo in časom, v katerem živita, zato je ključni del te zgodbe tudi zgodovina: druga svetovna vojna, prva povojna leta v Nemčiji, vsakdanjik v vzhodnonemški diktaturi ter padec berlinskega zidu.
Recenzija Bukla
»Tako mineva čas, in vseeno ne mine,« piše avtorica o ženski, ki ne ve več, koliko je stara, živi sama v stanovanju brez ogledal in se nenehno spominja ljubimca in časa, ko sta ona, paleontologinja, in on, poročeni preučevalec mravelj, doživljala sladostrastje v času sestavljanja nove Nemčije. Spoznala sta se v muzeju, ki hrani spomin na prazgodovino. Skupaj s političnimi spremembami po padcu berlinskega zidu so se spreminjali država, dokumenti, mesto in znanci. Njena amnezija je hkrati kolektivna politična amnezija. Njena osamljenost, kjer osrednje mesto zasedata spomin na ljubimca in delo v muzeju (hčerko in moža komajda omeni), je osamljenost novega sveta. Roman je napisan odlično, tekoče ubeseduje stanje nekoč razmišljujoče, pronicljive ženske, ki ji morda napad, srečanje s smrtjo, spremeni občutek za čas in zamegli življenje. Ostalo ji je vodilo, da »v življenju ne moremo zamuditi ničesar razen ljubezni«. Dobesedno in paradoksalno. Nam pa opomnik o minevanju, ljubezni in kontekstih sistemov, v katerih živimo. Tudi opomnik o spominu, za katerega avtorica napiše, da je »pravzaprav bolezen, ki jo je človeštvo povzdignilo v dragocenost«.
Jedrt Jež Furlan, Bukla 127-128
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
