Kanakija

Založnik o knjigi

Kanakija je dokumentarni roman francoskega družbeno angažiranega pisatelja Josepha Andrasa (1984), njegova triletna biografska raziskava o kanaškem boju za neodvisnost in njegovem borcu Alphonsu Dianouju, o potrebi po socialistični državi Kanakiji, ne le po posebnem statusu ob ohranitvi francoske prilastitve tihomorskega otočja Nove Kaledonije, o fizičnem in strukturnem nasilju in strategijah zahodnega imperializma, s pomočjo katerih se ohranjata francoska oziroma anglosaška dominacija in izkoriščanje naravnih virov, o staroselskem pojmovanju človeka in njegovega odnosa do Zemlje, ki ni njeno izkoriščanje za zadovoljitev lastnih ekonomskih interesov, ampak spoštljivo obdelovanje. »Danes se je treba boriti za to pojmovanje, da bo Zemlja lahko to, kar je: vir Življenja,« je prebiral Joseph Andras v Dianoujevem rokopisu.

Roman se odvija na več ravneh. Na eni povzema dogodke s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so pred referendumom za neodvisnost pripadniki Kanaške socialistične narodnoosvobodilne fronte napadli žandarmerijo in zajeli talce, nato pa so jih sredi napete politične situacije potolkle posebne enote iz metropole . Na drugi ravni razvija portret Alphonsa Dianouja, vodje oborožene skupine, ki je izvedla napad, na videz protislovne osebnosti, nekdanjega semeniščnika, komunista, ki je svoj gandhijevski pacifizem križal z neizbežnostjo boja. Raven, ki vzpostavlja prvi dve, je pisateljevo potovanje v kraje, kjer se srečuje s pričevalci. Andrasov slog, delo na jeziku, pregnete vse ravni v celoto in z žanrsko heterogenostjo navdihujoče postavlja nov vzor v pripovedovanju, ki zmore zgodovino spajati s sedanjostjo. Ali kot pove sam, novinar preiskuje, zgodovinar pojasnjuje, aktivist pripravlja, pesnik prevzame; pisatelju ne preostane drugega kot hoja med temi štirimi brati:

»Trudim se, da bi pojasnil, kakšni so moj cilji in nameni: razumeti, kdo je bil Alphonse Dianou onkraj dovolj dokumentiranega zavzetja talcev, in doumeti, kaj ga je do tega privedlo; skozi posameznikovo pot spregovoriti o kolektivnem boju zelo starih korenin; dati besedo tistim, ki se jih ta zgodba najbolj dotika, in ne biti drugega kot posrednik, pripovedovalec, ki po svojih najboljših močeh zbira še žive in izginule koščke; sešiti, četudi z eno samo nitjo, spomina obeh naših dežel, njihove ranjene Kanakije in moje pozabljive Francije. [… ] če moramo pisati o svoji državi, tega ne počnimo s peresom mogočnikov – naša pripoved se piše s črnilom pozabljenih, nevidnih, neupoštevanih, tistih, »ki so nič«.