Ljubezen kot tujec

Založnik o knjigi

Vsebina
V svojih poznih petdesetih je Sarah že desetletja v včasih bolj, včasih manj uspešnem zakonu. Z možem, ki se zdravi za rakom, začasno živi v Aucklandu v najetem stanovanju. Vse kaže, da bo premagal bolezen in da se bosta starala skupaj. Nekega dne pa jo na sprehodu ogovori tujec. Hartley je vdovec, privlačen pravnik njenih let. Osamljena v tujem mestu se Sarah odzove na povabilo na kavo. Njuno novo prijateljstvo preraste v ljubezen, polno vzajemnega razumevanja in vznemirljivosti. Sarahino življenje znova obogati izpopolnjujoča spolnost. Kmalu pa začne odnos med ljubimcema prinašati vse več neuresničljivih pričakovanj, celo obsedenost, ki ogrozi tisto, čemur je Sarah posvetila vse svoje življenje. Ogrozi odnose s svojo hčerjo in vnukinjo, s prijatelji, pustiti bi morala vse, kar jo določa kot osebnost, vse kar je pravzaprav ona. Odločiti se mora med tem, da zapusti življenje in ljudi, ki jih ima rada, ali pa da konča ljubezensko razmerje, ki jo sicer izpolnjuje, a od nje zahteva vse več. Odloči se za svoje dosedanje življenje. Hartleya to tako izjemno prizadane, da reagira na popolnoma nerazumen način. Tragediji se je nemogoče izogniti.
O delu
\'Če ljubezen ni norost, potem ni ljubezen,\' je že v sedemnajstem stoletju zapisal Pedro Calderón de la Barca. Že od davne zgodovine smo vajeni ljubezenskih zgodb, kjer so protagonisti mladi ljudje, še posebej, če te zgodbe opisujejo noro, divjo, brezkompromisno ljubezen. Zelo redko pa obsesivna, če hočemo nora čustva, pisatelji pripisujejo odnosom med starejšimi ali celo starimi ljudmi, ki naj bi jih pestile bolj njihovim letom primerne težave. To je ena takih zgodb, ki dokazuje, da ljubezni ne moremo pripisati let, da so enako strastne zaljubljenosti mogoče tudi v drugi polovici življenja. In da se včasih sprevržejo celo v triler.