Maksimilijan Celjski
Alma M. Karlin
Novo | Založba | Celjska Mohorjeva družba |
| Leto izdaje | 2025 |
| ISBN | 978-961-278-779-0 |
| Naslov izvirnika | Ein Statthalter Norikums |
| Prevod | Jerneja Jezernik |
trda vezava
24 x 17 cm
690 g
390 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje
leposlovje > zgodovinski roman
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
V poklon svetniku in večen spomenik mestu
Prošnja k svetemu Maksimilijanu se iz mesta ob Savinji, reki Adsalute, že stoletja dviga pod nebo. Železna krona velikega rimskega sina ni tiščala, a ga je okronala za večnost. Alma Maksimilijana Karlin je vsako leto 12. oktobra navsezgodaj zjutraj šla v cerkev. Ker kdor ima god, ima godovnika. In kdor ima godovnika, ima stik z nebesi. Neutrudna raziskovalka človeške duše je napisala izjemen zgodovinsko-duhovni roman, ki je po 87 letih prvič objavljen. Z njim skozi boj dobrega in zlega postavlja večen spomenik svojemu rodnemu mestu Celje.
Na temelju svetniške legende avtorica v ospredje postavlja duhovni boj med prokuratorjem Evlazijem, ki zaradi politične oportunosti preganja zgodnje kristjane, in Maksimilijanom, rimskim mladeničem in krščanskim škofom, ki svoja prepričanja plača z glavo. Bolečina človeške žrtve nas zadane skozi nežno, poduhovljeno ljubezensko zgodbo mučenca in prokuratorjeve hčere Kornelije.
Roman z izvirnim naslovom Ein Statthalter Norikums je nastal leta 1938 in vse do danes ostal neobjavljen. Obsežni rokopis na 355 straneh hranijo v Rokopisnem oddelku NUK v zapuščini Alme M. Karlin. Kot je poudarila sama, ne gre za zgodovinarsko delo: »Tega dela nisem napisala, da bi iz njega nastala kronika, temveč da bi zabeležila medsebojno odzvanjanje različnih miselnih smeri, ki so značilne za večino prehodnih časov, predvsem pa, da bi pokazala duševno- duhovne tokove tistih daljnih dni, zato sem izbrala poznejši datum od dveh, ki sijeta iz bogastva legend, torej leto 303 kot leto Maksimilijanove smrti, kar se mi je zdelo še toliko bolj upravičeno, ker sta oba zgodovinska datuma vprašljiva. Iz istega razloga sem Evlazija enkrat imenovala prokurator, spet drugič upravitelj province. Zato ponavljam: Čeprav je bila Claudia Celeja po izkopaninah in zapisih videti tako, kot sem jo tukaj opisala, moja knjiga ni kronika trdnih dejstev, temveč ima svoje težišče na duhovnem boju obeh glavnih likov. Prav tako sem sama, ki sem opisala neštete stvari širnega sveta, želela v tem delu postaviti spomenik svojemu rodnemu mestu.«
Recenzija Bukla
Svetovna popotnica (in potopiska) Alma Maksimilijana Karlin (1889–1950) je bila tudi žlahtna leposlovna avtorica, njena (stalna) prevajalka Jerneja Jezernik pa trdi, da je Maksimilijan Celjski njen edini pravi zgodovinski roman. Povprašali smo jo, kaj meni o njem. »Alma je roman, kot piše v uvodu, posvetila svojemu krstnemu zavetniku in je Celju, rodnemu mestu, z njim postavila literarni spomenik. Zato sklepam, da je bil ta roman za avtorico nekaj posebnega, saj ljubezni do Celja običajno ni posebej izpostavljala. Maksimilijana je predstavila v izjemno živi podobi, bralec se ga skoraj lahko dotakne. Zavetnik (ki to postane pozneje), o katerem obstajajo le legenda in peščica zgodovinskih podatkov, govori, (modro) misli, gori za vero, pri tem pa je odprt za vsa druga verstva v tedanji Celeji, torej je Alma tudi v tem romanu kozmopolitska in spoštljiva. Avtorica je ta roman napisala v posebnem obdobju svojega življenja. Zaradi romana Isolanthis in avtobiografskega besedila Daljna ženska, predvsem pa ker je rešila življenje protinacističnemu novinarju Bonsacku, so se ji vrata mnogih nemških založnikov zaprla. Tako je med neobjavljenimi besedili ostal tudi Maksimilijan Celjski. Morda zato, ker ima upravitelj Evlazij Hitlerjeve poteze, saj je diktator.« Roman je opremljen z ilustracijami celjskega slikarja Seebacherja, ki je Almo učil slikanja. »Tako sta zdaj po dolgem času spet ustvarjalno združena,« sklene svoje mnenje o Maksimilijanu Celjskem Jerneja Jezernik.
Samo Rugelj, Bukla 190–191
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
