Med vsemi njunimi svetovi

Založnik o knjigi

Zgodba za vse, ki želijo zaceliti svoje rane in ljubezen doživeti v njeni najčistejši obliki. Ne boli ljubezen. Bolijo strahovi in rane preteklosti, ki jih skušamo preslikati nanjo.

Vsak od nas je zaznamovan z ranami, ki jih je pustila preteklost. A ta ni nekaj, kar lahko preprosto odložiš. Če se z njo ne soočiš, te požre in odnese priložnost za nov začetek.

Tudi Stela je bila v preteklosti globoko ranjena. Zato si zdaj želi več. Več od drobtinic, več od površinskosti. A kljub bolečini ljubezen v njenem svetu ostaja najlepša sila – čeprav pred njo nezavedno beži.

Tim je že ljubil. In izgubil. Žalost in krivda sta ga izropali vsega, kar je nekoč bil. Ljubezen ga je oblikovala – in ga uničila. Zato ne verjame več v srečne konce … dokler se ne sreča z njo. Oba sta zaznamovana. Oba ranjena. A ju življenje ni združilo, da bi drug drugega rešila, temveč da bi se naučila, kako ne pustiti preteklosti oblikovati prihodnost.

Iz knjige

»Rekla bi, da je moja resnica ljubezen. Pristnost. Dobrota, ki jo drugi običajno želijo izkoristiti, a je še kar tam.«

Prikimal je. »In to je tisto, kar se mi glede na tvoj pogled na svet zdi zanimivo – da si pri vsem tem izpustila ljubezen.«

»Ne razumem,« se je zmedla, ko je skušala skriti navdušenje nad narezkom, ki jima ga je pripravil. Imelo jo je, da zaploska, a se je zadržala.

»Medtem ko si naštevala vse tiste grozne lastnosti človeštva, si pozabila na eno edinstveno in najbolj plemenito od vseh – da smo sposobni ljubiti.«

Čeprav je bil še trenutek nazaj vesel in pomirjen, je skozi njega ob zadnji besedi vzvalovila žalost. O, da, kako zelo je bil sposoben ljubiti!

V trenutku je zaznala spremembo. Imelo jo je, da se nagne naprej in ponudi oporo ob spominu, ki ga je več kot očitno opominjal na bolečo izgubo nečesa, kar je imel nekoč tako zelo rad.

Kot bi ji prebral misli, je nadaljeval, ne da bi pogled odvrnil s puhastega oblačka, ki je mirno lebdel na sicer povsem jasnem nebu. »Ko me človek pogleda, ponavadi ni prepričan, kam me umestiti. Nekateri ob moji odtujenosti že na začetku vzpostavijo distanco, spet drugi iščejo način, kako me popraviti.« Ob zadnji besedi se je nakremžil. »Moja družina, dekleta, ki sem jih v teh letih spoznal … Celo moji prijatelji.« Tedaj jo je pogledal. »Toda ti … Ti nisi poskušala ne enega ne drugega. In za to sem ti hvaležen.« Pomolčal je. »Zato sem že včeraj razumel, kaj si želela povedati s ptico v kletki. Samo zanimalo me je, ali si njeno prispodobo interpretiraš enako kot jaz.«

Vedela je. Čutila je, da ni bil vsakdanji, hkrati pa se je vpraševala, kako je lahko kar koli zlomilo duha človeku, ki je deloval tako močan.

O avtorici

Petra Dolenc je pisateljica, ki skozi zgodbe raziskuje čustva, odnose in globino človeške duše. Njeno pisanje je prepleteno z iskrenostjo, introspekcijo in upanjem. Predvsem pa jo pri tem žene ljubezen.

Verjame, da lahko knjige, ki se dotaknejo srca, spremenijo človeka – in s tem svet.

»Če verjamem v kar koli, verjamem v Ljubezen. In ko pišem, oh, takrat postanem oseba, kakršna mi je namenjeno biti.«