Narodna identiteta v sodobnem slovenskem romanu v Italiji

Založnik o knjigi

Monografija se osredinja na problem sodobnega pripovedništva Slovencev v Italiji in njegovo razmerje do naroda, in sicer tako, da se omejuje na proučitev načina problematiziranja in ubesedovanja teme narodne identitete v vseh slovenskih romanih, ki so izšli v Furlaniji Julijski krajini med letoma 1991 in 2015. Pri tem se opira na že predhodno izdelane sezname (Košuta 2008; Bandelj 2010b), ki zajemajo šestinštirideset romanov štirinajstih avtorjev. Ti so: Boris Pahor (1913), Alojz Rebula (1924), Bojan Pavletič (1928– 2010), Evelina Umek (1939), Irena Žerjal (1940), Sergej Verč (1948– 2015), Marij Čuk (1952), Dušan Jelinčič (1953), Jasna Jurečič (1955– 2014), Marko Sosič (1958), Igor Škamperle (1962), Vilma Purič (1966), Matjaž Klemše (1978) in Erik Sancin (1981). K omenjenemu izseku slovenske literature pristopa kot k enemu izmed njenih »regionalno specifičnih slovstvenih sistemov« (Košuta 2008, 28). Znotraj te različice slovenske literature se koncentrira na binom narodna identiteta-literatura, tako da ga opazuje »v samih literarnih besedilih (od opisa ali promocije političnih idej do fascinantnih samoreferenčnih tematiziranj lastne politične pomembnosti)« (Dović 2007c, 79), manj pa »zunaj njih (uporaba literature, posameznih del, motivov ali avtorjev v nacionalno politične namene)« (prav tam). Nadalje je pozorna večidel na dva vzorca tematiziranja relacije naroda in književnosti, in sicer na »tematizacij[o] nacionalističnih elementov (tem, idej, motivov)« v širšem smislu, tako da zajema vse narodnosti in ne le slovensko, in »(samoreferenčn[o]) tematizacij[o] literature kot samoutemeljitve naroda, kot elementa, ki proizvaja kohezijo« (prav tam).
Za analizo omenjenih vezi se monografija naslanja na metode literarne imagologije, ki se ukvarja z upodabljanjem drugosti (alteritete) in istosti (identitete) v literaturi. Njena osrednja teza je, da ima literatura temeljno funkcijo znotraj specifičnega imaginarija neke kulture oz. naroda (Gnisci 1999, 194), in sicer »[v]saka podoba nastane, ko se Jaz [opazujoči] lahko tudi neznatno, zave svojega odnosa do Drugega [opazovanega], nekega Tukaj v odnosu do Drugje« (Pageaux 2012, 10). To zavedanje, ki se v leposlovnih besedilih kaže skozi simbolne podobe, je neodtujljivo odvisno od prostorskih, časovnih, družbenih in kulturnih silnic ter kolektivnega imaginarija, zato mora biti tudi proučevano ob njihovem upoštevanju. Imagološka metoda, ki jo je razvil vodilni evropski imagolog Daniel-Henri Pageaux, je ravno zato še posebej prikladna za potrebe pričujoče monografije. V njej so uporabljene metode deskripcije, komparacije, intertekstualnosti in interdisciplinarnosti za izkristaliziranje narodne podobe znotraj slovenskega romanopisja v Italiji, podobe o tem, kako slovenski roman v Italiji v sodobnem času literarizira lastno in druge narodne identitete.