Očetova pisma sinu

Recenzija Bukla

Uveljavljeni slovenski pisatelj in dramatik Evald Flisar (1945), ki je bil večkrat med finalisti nagrade kresnik, njegov Čarovnikov vajenec je s sto tisoč prodanimi izvodi najbolj prodajan slovenski roman po drugi svetovni vojni, z več kot 220 prevodi v 40 jezikih pa je znan po vsem svetu, je do zdaj nekajkrat že posegel tudi po esejističnem žanru,
denimo s knjigo Na poti v nebesa sem se oglasil v peklu. Ker je sina Martina dobil v zrelih letih, je začutil, da mu želi kot pripadnik neke druge generacije posredovati nekaj utrinkov svojega bogatega življenjskega izkustva. Očetova pisma sinu so tako premišljen nabor krajših spisov na različne teme z esejističnim podtonom, s katerimi
skuša Flisar sinu Martinu, sicer najstniku, ki blesti v naravoslovju, razložiti svet, njegovo delovanje in vlogo posameznika v njem. Flisar to popisuje v svojem značilnem avtorskem slogu, v katerega vpleta mnoge tudi javnosti znane avtobiografske elemente in lastne intimne premisleke. Seveda ne more mimo knjig, ki jih sinu priporoča v
branje, svetuje mu tudi o dekletih, na več primerih popiše svoje, včasih tudi trpke izkušnje delovanja književnika v slovenskem prostoru, se samokritično sprašuje, na kaj je lahko Martin ponosen v zvezi z očetom in še marsikaj drugega. S tem Flisar izpiše knjigo, ki je lepa poslanica sinu za branje zdaj in v prihodnjih letih, obenem pa tudi
osebna izpoved človeka, mednarodno uveljavljenega kulturnika, ki občuteno doživlja in popisuje spreminjanje sveta in tudi Slovenije v svojih poznih srednjih letih.

Samo Rugelj, Bukla 166

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.