Odiseja

Recenzija Bukla

»Povej mi, Muza, o možu, ki mnogo je blodil po svetu okrog, ko sveto je Trojo razrušil,« je morda eden najbolj znanih začetkov literarnih del, saj je Odiseja, skupaj z Iliado, najstarejše ohranjeno delo evropske književnosti, za nekatere pa hkrati tudi že njen največji dosežek. V najboljšem možnem trenutku tretjega tisočletja je Mladinska knjiga (knjigi obeležujeta tudi 70-letnico Kondorja, uredil pa ju je Andrej Ilc) izdala ponatisa obeh del (Odiseja vsebuje dodatni prevedeni spev Kajetana Gantarja), ki koncizno, kompaktno in komentirano (z obsežnima spremnima besedama Kajetana Gantarja in Davida Movrina) prinašata prevode ključnih spevov obeh epov (preostali so povzeti) ter nam ravno v času, ko je na kino spored prišla Nolanova filmska adaptacija Odiseje, omogočata vnovično potopitev v antični svet, ki ga usmerjajo ljudje, nad njim pa bdijo bogovi. Dolga je Odisejeva pot, dobesedno odisejada, da se po dvajsetih letih le vrne k svoji Penelopi, in da »onadva vesela končno prišla sta na cilj, do postelje stare zakonske,« kakor naj bi se po mnenju številnih strokovnjakov končalo prvotno besedilo Odiseje. Če ste kdaj na počitnicah brali Homerja, ste lahko izpadli staromodni in arhaični – če ga boste brali danes, boste moderni in aktualni! 

Samo Rugelj, Bukla 194

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.