Abeceda majhnih zgodb

Recenzija Bukla

Ivana Komel Solo ni novo ime na zem­ljevidu pesnic mlajše generacije; objavila je več pesniških zbirk, piše prozo, recenzije, strokovne članke. V Abecedi majhnih zgodb se srečujemo s poezijo, ki je »samotna dejavnost«, a seveda ne zmore, da ne bi prihajala na plan in se izrazila iz (do) bolečine. To je poezija črne resničnosti, kajti »Bog je po številu črk vedno manjši od Hudiča«. To je poezija, prepihana od monsuna, ki seveda že po definiciji prinaša dež, nujno potreben za premike, za novo rast, za življenje. To je poezija hrepenenja in ironije in iskanja doma v tujini: »Ko si v tujini, bodi kamen« in hiše ali kuće ali ­home-a. To je poezija smrti poezije: »Zadajala je smrt / lastnim pesmim.« Morda pa tudi ne, kajti pesmi, ko so poslane v svet, živijo lastno življenje, ne oziraje se na svinčnik, ki jih je napisal, ker: »Tako veliko dela je, // a tako premalo, / premalo časa še ostaja.« Še dobro, da so pesmi kratke in da dolgo odmevajo.

Sabina Burkeljca, Bukla 154

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.