Alkoholi

Recenzija Bukla

Z uredništva Bukle so me povabili, naj napišem kaj o tem, kako sem iz francoščine prevajal pesniško zbirko Guillauma Apollinaira (Guapa) Alkoholi. In da lahko uporabim največ dva tisoč znakov. Kot bi Samu Ruglju na radiu rekli, naj v minuti in pol opiše svoj ultramaraton. A vse se da, pravijo. – Z Guapom sem se ukvarjal – s presledki; pa tudi z njegovo prozo in dramatiko, pa s popravljanjem starih prevodov, pa z opuščanjem tozadevnih popravkov – štirideset let, dve leti več, kot jih je učakal pesnik (1880–1918). Okrog stoletnice rojstva sem se lotil njegove poeme Pesem malo ljubljenega, ki ji je kasneje, za natis v knjigi Sonce prerezan vrat (1992), sledila nekaj več kot polovica zbirke; ko se je bližala stolet­nica smrti, sem začel dopolnjevati – ob uredniški naklonjenosti Andreja Ilca in prijateljski spodbudi Janeza Pipana – kar je manjkalo, da so se v slovenščino pretočili celotni Alkoholi, eno ključnih dejanj moderne evropske poezije. Kjer je avtor izhajal iz tradicije simbolizma in hermetizma, a ju hkrati razgrajeval, včasih razstrelil v večbarvne pršce simultanih občutij in podob. Kjer je dostikrat ohranjal ritem in rimo, a drugekrati zastrto, dvoumno prehajal iz verza v verz in nazadnje (ob korekturah) izločil iz pesmi vsa ločila. Kjer je obilo referenc na različne mitologije, pa tudi nemalo erotičnih, »kvantaških« besed, pesnikovih skovank, pri katerih so s pojasnili redkobesedni še francoski literarni ­strokovnjaki. Prevajanje integralne zbirke prinaša muko in zadoščenje. Najprej zato, ker je pač treba prevesti vse, tudi pesmi, ki se jim je prevajalec prej nemara izogibal, ker ga niso pritegnile ali pa so mu bile »pretežke«; drugič zato, ker je slednjič pred njim, v njegovem jeziku, pomembna zbirka natančno takšna, kot jo je pred mnogimi leti (1913) dal v javnost njen avtor. In tako je zdaj tudi z Alkoholi, ki zaobsegajo petdeset pesmi na več kot sto straneh; najdaljša ima blizu tri sto verzov in najkrajša le enega, kar tudi priča o nekonvencionalnosti in svobod­njaštvu avtorjevega duha.

Aleš Berger, Bukla 158

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.