Brazgotine

Recenzija Bukla

Celotno pesniško zbirko zaznamuje avtoričina pretresljiva osebna izkuš nja, ki jo je privedla za zapahe ženskega zapora na Igu. V vsaki pesničini stvaritvi je moč začutiti najgloblje rane, ki so se usodno zajedle v njeno bit. A vendarle je niso razjedle; zdaj se počasi celijo, na njihovih mestih pa nastajajo brazgotine. Kot dokaz preživetega in kot simbol upanja, ki sporoča, da se tudi vse najtežje in najbolj gnojno ob obilici volje lahko zaceli. Avtorica Brazgotin je to storila (tudi) s pomočjo besed: med bivanjem na Igu se je vključila v projekt Javne agencije za knjigo RS Vključujemo in aktiviramo! in spoznala katarzično moč ustvarjalnosti. A njeno pisanje – pa najsi gre za različne oblike pesmi, pripovedne zapise ali pa pretresljiva pisma njenih otrok, ki so jih Lekanovi pošiljali v zapor – ne izzveni samo kot oblika osvobajajoče terapije! Njene stvaritve, dovršene in izbrušene, so v resnici prava poslastica za ljubitelje pretanjenih pesniških oblik, od katerih vsaka posebej govori o moči avtoričine izraznosti pa tudi o njenem dojemanju sveta. V njem, kot je slutiti tudi v eni njenih najlepših pesmi Čiščenje, zdaj kraljuje (tudi) upanje: Ko noč je legla na zemljo, / vsa v prahu, na smrt utrujena, / s pajki v laseh, / zaspi na tleh – čista zre v ocean svojega sveta. / Sprejela je / sebe, tebe in morda ji uspe sprejeti svet.

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 136

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.