Človek pod luno

Recenzija Bukla

Iršičev prvenec Poezija za avtomehanike je pred štirimi leti vnesel nov duh v mlado slovensko poezijo. Tako med kritiki kot bralci dobro sprejeta zbirka je doživela ponatis in bila nominirana za Jenkovo nagrado. Tudi sama sem o njej pisala z naklonjenostjo in z zanimanjem pričakovala avtorjevo naslednjo knjigo. Glavne prvine prvenca so še vedno tu: lirski subjekt je še zmeraj neprizanesljiv opazovalec svojega vsakdana, v katerega prodirajo hipni miselni drobci kot odsev zunanjega sveta, simbolov in ikon zahodnjaške pop- in subkulture. Tudi jezik je še vedno neposreden, našpičen, le da ga sedaj tu in tam blažijo resnobnejši toni. Opazna razlika je dolžina pesmi; prevladujejo daljše, ki pa jim (pre)večkrat umanjkata premišljen vsebinski lok in konstantna moč pesniških podob. Kar najbolj pogrešam, so kratke pesmi, ki jih je tokrat le za vzorec. Ravno v teh se namreč najbolj razmahnejo avtorjeva humorna lucidnost, provokativnost in predvsem pesniška svojskost.

Kristina Sluga, Bukla 152

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.